»Prav hecno se mi zdi, da vnuke že sedaj, ko so še globoko v OŠ, gnjavim, kaj bodo v življenju! Jaz še po maturi nisem vedela, kam. Samo da ni matematike!« pravi. In je izbrala FSPN, današnjo FDV. »Še danes mi ni jasno, kako je moja mama, samohranilka, medicinska sestra in zelo prizemljena ženska, mirno pogoltnila mojo odločitev za novinarstvo. Halo, a je to sploh poklic? Saj pisati zna pa ja vsak!? Pa si nas je kar nekaj z novinarstvom prislužilo penzijo. Večina današnjih mlajših kolegov si je ne bo. Žal. V resnici smo bili novinarji takrat precej bolj, če že ne cenjeni, pa vsaj manj zmerjani kot danes. Članstvo v partiji je bilo za karieriste, za večino drugih pa ni bilo nujno. Vsaj ne tako, kot je danes, ko svoje 'kadre' nastavljajo današnje stranke. Če gledam in poslušam, kdo vse je v strankarsko naravnanih medijih lahko urednik ali novinar?! Toliko za tiste prepozno rojene in danes vsevedne o 'svinčenih' časih.«
Lepo, dokler je trajalo. Mlajši novinarji in bralci bodo morda težko verjeli, ampak nekoč je bilo fino biti novinar. »Prvi stik z novinarstvom je bila študijska praksa na RTV. Legendarni Stane Urek je na govornih vajah ugotovil, da je moj glas za silo O. K. Če ne bi bil, ne TV ne radia od znotraj ne bi videla. Danes bi bil tak razlog za zavrnitev najverjetneje kršitev osebnih pravic, takrat pa sta bila glas in izgovarjava pač pogoja za delo. Če mene vprašate, ni bilo s tem nič narobe. Vsi pač nismo za vse. Mene ne takrat ne danes nihče ne bi vzel za manekenko. In ni ga varuha pravic, ki bi me obranil.
Minila so leta. Večina mojih najboljših na Radiu Glas Ljubljane. Tam sem se naučila vsega. Samoiniciativnosti, dela v živo, terenskega poročanja, urednikovanja, redaktorstva, celo tega, kako zasesti radio, ko so nas čez noč prodali nekemu, mislim, da vulkanizerju ali nekaj podobnega. Z marsičim smo orali ledino in bili nekaj časa v Ljubljani najbolj poslušana radijska postaja. Bili smo klapa, z žurk sem hodila, ko se je danilo, in je mož bentil, naj naslednjič pridem, preden se fanta zbudita ali pa po tem, ko ju ne bo več doma. Da se ne bosta drla, kje je mami.
Bilo je lepo, dokler je trajalo. Potem so, kot rečeno, radio sprivatizirali, še kasneje preimenovali v Aktual. Bila sem zgrožena. Kot pralni prašek! A danes vem, RGL in Aktual res nimata nič skupnega. Morda le še kakšen stol, ki ga v redakciji še niso zamenjali. A vseeno odkrito povem, da sem hvaležna takratnim urednikom in lastnikom, da sem lahko tam oddelala do penzije. Danes lastniki v duhu optimizacije stroškov človeka kar odpihnejo.«
Do zadnjega diha. Novinarji težko kar čez noč odnehamo, pravi Majda. Ona vsekakor ni: »Če bi vse življenje kje v kakšni kuhinji prekladala težke piskre, bi z lahkoto. Tako pa – sedeti za računalnikom res ni pretežko. Otroci so na svojem, 24-urno sobivanje s partnerjem pa tudi terja odmik.
Še pred upokojitvijo sem na tretjem programu TV Slovenije kar nekaj let pripravljala pogovorne oddaje s politiki, strokovnjaki, analitiki …, skratka z ljudmi, za katere se mi je zdelo, da imajo kaj povedati. In zdi se mi, da so v primerjavi z mnogimi današnjimi v resnici tudi imeli. In ker sem vedno rada tudi pisala, se bom vedno s hvaležnostjo spomnila urednice Melite, ki mi je odprla vrata revije, ki je pred vami.
In takole, čez prst, odtlej je v Zarji Jani luč sveta zagledalo že okoli 400 mojih kolumn!«
Genialni prebliski
Kaj bi bila, če ne bi bila: Sanja se mi ne, kaj bi bila, če ne bi bila novinarka. Genialni prebliski so se me od nekdaj ogibali. Se še danes pozna na TR.
V mojem hladilniku ne sme manjkati: A hladilnik? Kakšen kozarec ohlajenega polsuhega vina. Za dobro družbo in počutje. Hrana pa … kdo v mojih letih pa še lahko jé tisto, kar mu paše!?
Najboljši nasvet moje mame: Nekdaj so starši manj prosili in več grozili. Tudi udejanjili. Še najbolj sem si zapomnila tisto o riti in šibi. Po moji ni velikokrat padalo. Bi pa veljalo rek obuditi. Primernih riti imamo za izvoz, vrbja pa tudi.
Zarja Jana št. 37, 14.9.2021
