Najprej čestitke za Goldmanovo nagrado. Kaj vam pomeni?
Še vedno sem navdušena in ne morem popolnoma opisati tega občutka v srcu. Pomeni mi mnogo, saj dokazuje, da je našo borbo prepoznal svet. Skoraj štiri leta mukotrpnega boja v tako čudnem stanju države, družbe, skupnosti, ko so ljudje na robu življenja, razumevanja, izobraževanja. Poleg uspeha pomeni tudi veliko odgovornost, nagrada mi je dala zagon, da nadaljujem boj še siloviteje – proti cilju, ki sem mu posvetila ves svoj aktivistični duh. Včasih, ko se spravljam spat, razmišljam, ali sem to res jaz.
Nam lahko morda razložite, zakaj se sprašujete to?
Že pred aktivizmom sem bila ljudem v svojem okolišu poznana kot nekdo, ki zagovarja pravico in pravičnost. Že v rani mladosti, pri 16 letih, sem obiskovala krožke, kjer sem se lahko učila o tem, kako prispevati skupnosti. Moje življenje so oblikovali sami dobri ljudje – od profesorjev in profesoric do krasne ženske, pri kateri sem med šolanjem bivala kot najemnica, prekrasni starši, ki so vame vsadili mnoge od pomembnih življenjskih vrednot. To je ta moja izbira, kako gledam na življenje, da zasledujem pravico in pravičnost. In da se tako tudi vedem. Nisem si mislila, da bo nekdo v svetu nagradil takšne boje, takšna prizadevanja. Še posebej pa mi je pri srcu to, da lahko tako moj način življenja delim širom sveta. Posebej tukaj na Balkanu, kjer sem odrasla in kjer si želim v svoji Kruščici tudi živeti, se želim še naprej razdajati nesebično, da se nas združi čim več ljudi, ki bomo v svoji skupnosti delali dobro.
Kakšno dekletce ste bili?
Zelo nemirna in trmasta. Nisem se dobro vključevala v sistem, ki vnaprej določa razmišljanje, te ukaluplja v za to predvidene programe. Staršem pri vzgoji ni bilo najlažje, a so bili zame ne samo starši, ampak bolj prijatelji. Zelo hitro so mi omogočili, da grem od doma – ko se je zaključila ta nesrečna vojna, sem imela 12 let; brez mene so se odločili, da si me ne bodo dovolili vzgajati z nekim bremenom predsodkov in v duhu enosmerne izobrazbe. Žal moja osnovnošolska učiteljica ne živi več, saj bi najbolje opisala moje začetke, kako sem bila trmasta, uporna – kadar si zastavim cilj, ne neham, dokler ga ne dosežem. Danes sem ponosna, da so me prekrasni profesorji z ekonomske fakultete v Sarajevu, od katerih sem se mnogo naučila, kontaktirali in tako velikodušno in ponosno izjavili, da sem tudi njihov otrok.
Po izobrazbi ste ekonomistka.
Tako je, moja neuresničena ljubezen pa je medicina, a me je življenje vodilo proti ekonomiji, znotraj katere sem se usmerila v menedžment in organizacijo. Dokazala sem, da sem to znanje uspela izkoristiti za dobre namene – za ekologijo, upravljanje človeških virov, postavljanje temeljev za izobraževanje ljudi o vsebinah, ki bodo njihova podlaga za pravilno odločanje o javnih dobrinah.
Kakšne akcije, poteze vas čakajo v prihodnosti in koliko sodelavcev šteje vaš ožji krog?
Naš boj za reko Kruščico še ni končan. Naša ugovora čakata na vrhovnem sodišču Bosne in Hercegovine. Moram priznati, da je moj sodelavec pravzaprav cela Bosna in Hercegovina – model obrambe pitnih rek v Bosni je zelo pomemben za vse skupnosti. Sem tudi članica Koalicije za zaščito rek Bosne in Hercegovine, ki je regionalno gibanje za obrambo naše vode. Četudi mi zmanjkuje časa, zelo dobro spremljam, kaj se dogaja v regiji, Evropi in svetu, zato menim, da mora postati borba za tako nujen in nenadomestljiv vir za celotno človeštvo skupna. Posebej v tem času, ko podnebne spremembe terjajo človeška življenja. Ne danes, temveč bi morali vstati že včeraj oziroma pred dvema letoma, tako, kot smo to storile pogumne ženske Kruščice.
Uspelo vam je obraniti reko Kruščico. Ali to pomeni, da so se ustavila dela na reki za dve mali hidroelektrarni?
S svojimi telesi in 503-dnevno stražo smo uspeli doseči, da se hidroelektrarna ne zgradi. Ampak preteklo leto smo si s civilno iniciativo prizadevali, da v naši občini Vitez, upoštevajoč pravno in prostorsko analizo, umaknejo hidroelektrarne iz občinskega prostorskega načrta. Ko jih bodo iz prostorskega načrta izbrisali, potem bo šele obstajala možnost, da moja hčerka ne bo doživela tega, kar sem jaz – zatiranja in mučenja, napada na pogumne ženske. Poleg teh dveh malih hidroelektrarn, ki smo se jim zoperstavili, jih je na tej reki načrtovanih še šest. To je reka, ki že od šestdesetih let prejšnjega stoletja po koncesijski pogodbi s pitno vodo napaja mesti Vitez, Zenico in še nekatere zaselke. Reko moramo zaščititi kot vir pitne vode, prav tako pa bi se morala zaščititi celotna planina Kruščica, saj je pomembna tako zgodovinsko kot za biotsko raznovrstnost. Skupina mladih raziskovalcev je našla prekrasne stvari, kot so izredno redki netopirji, potočni rak, ki je na svetovnem seznamu zaščitenih živalskih vrst, potočna postrv, ki ji ta reka omogoča življenje vsaj do tistega dela, kjer je prebivalstvo svoje odpadne vode (po vojni) speljalo v reko. Občina pa ni poskrbela za sanacijo oziroma ustrezne filtre. Kakorkoli so že stvari urejene v Bosni in Hercegovini, pa je naša država podpisnica mnogih konvencij, članica skladov – zato ljudi, ki delajo na področju razvoja in napredka te države, pozivam, da v resnici skrbijo za zdravje in življenje svojih državljanov. Mislim, da bom svoje življenje posvetila prav temu.
Reka Kruščica je vir pitne za 150.000 prebivalcev! To je najpomembnejše, kar bi moralo skrbeti tudi odgovorne.
To je najpomembnejše vprašanje in temelj celotnega boja – tako pri nas, na ravni države in vsega sveta. To je osnova za vse naše bisere, kot so Neretvica, Sana, Una … Štejem se med srečnice, ki po ceveh do pipe prejemajo planinsko vodo iz Kruščice. Ker je ta reka vir pitne vode za toliko ljudi, bi morali celoten pas ob njej zaščititi.
Koliko rekam v Bosni in Hercegovini grozi betoniranje oziroma izgradnja hidroelektrarn?
Vsem rekam, verjemite mi, čisto vsem. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da napadajo vse reke s pitno vodo, pri miru ne puste niti tistih malih potočkov, za katere si niti zamisliti ne morete, kaj bi se zgodilo, če jih spravite v cev ali na njih zgradite betonski objekt, prepreko … Vse reke v Bosni in Hercegovini so napadane.
Je odgovornim, politikom v resnici vseeno?
V Koaliciji za reševanje rek – vključeni so tudi strokovnjaki, ljudje, ki imajo argumente in dokaze o škodljivosti tega početja – smo sprejeli deklaracijo in jo predali oblasti, parlamentu. V njej smo zapisali, da je nujno sprejeti moratorij na tovrstne škodljive projekte, hkrati pa je treba opraviti revizijo onih, ki so bili že uresničeni. Politika tega preprosto ne sprejema.
Na naših računih za elektriko je tudi postavka za obnovljive vire energije in meščani pravzaprav preko tega financiramo take škodljive objekte, kot so hidroelektrarne. Torej mi dajemo denar posameznikom, da uničujejo naše reke. Jaz osebno tega ne želim! Izgovori, da nam to diktira EU, niso točni! Obstajajo namreč druge rešitve za pridobivanje električne energije, kot sta veter in sonce, ki pitnih rek ne ogrožajo. Tudi odgovora, češ da mi nimamo tehnologije za tovrstne objekte, ne sprejemam, saj imamo pametne, izobražene in sposobne mlade ljudi, vendar se mora oblast potruditi, da se bo vse to spremenilo.
Več v Zarji Jani, št. 28, 13. 7. 2021
