Za začetek bi vas vprašala, kaj je fanta, ki izhaja iz zelo pišoče družine – oba starša sta novinarja, očetov stric, Koroški Slovenec Andrej Kokot, je bil pesnik, pisatelj, prevajalec – odpeljalo v naravoslovje?
Čeprav se ne zdi tako, je tudi naravoslovje zelo kreativno. Le jezik, v katerem se izražamo, je drugačen.
Vaše raziskovalno področje, ukvarjate se z raziskovanjem mikrosveta posebne vrste, pravite, da ima tudi malce pridiha znanstvene fantastike.
Imam vizijo, da bi s pomočjo aktivnih magnetnih materialov, s katerimi se ukvarjam v svojih raziskavah, nekoč, govorim o desetletjih dela, lahko korenito spremenili način operacij v medicini. Če bi, denimo, kapljice s tako aktivno snovjo vbrizgali v telo in jih znali oblikovati v rezilo ali v iglo, bi to lahko uporabili pri operacijah in pacienta sploh ne bi bilo treba odpreti. Orodja bi vbrizgali v telo in jih vodili preko zunanjih magnetnih polj. Ampak, kot že rečeno, bo treba prej razviti še veliko študij.
Pred vami so še dolga leta raziskav. Kako vam kaže? Februarja letos ste se namreč vrnili iz ZDA, kjer ste bili dobra štiri leta.
V ZDA je tako, da ko se tisti, ki financira raziskave, odloči, da neke raziskave ne potrebuje več, se raziskovalni projekt konča. Imam srečo, da sem dobil slovensko državno štipendijo ad futura (štipendija je namenjena promociji podpiranja sodelovanja med univerzami), ki mi bo omogočila, da lahko na Inštitutu za biofiziko v Ljubljani nadaljujem svoje raziskave in iz materiala pripravim tekst za znanstveno objavo.
To, domnevam, ni redna služba.
Delam po avtorski pogodbi. Imam jo do konca leta.
Kaj pa potem?
Ne vem. Kar se tiče služb v znanosti, in to je bilo še v obdobju pred korono, področje, s katerim se ukvarjam, raziskovalne laboratorije zanima, vendar bi si moral denar za svojo plačo poiskati sam. Tak sistem je povsod po svetu.
V ZDA menda skoraj 90 odstotkov raziskovalcev ni redno zaposlenih, tudi plačilo ni bogvekaj.
Pri njih tudi pogodba o redni zaposlitvi ne pomeni varnosti, saj te lahko v vsakem trenutku odpustijo. Tako da je edina varna služba v znanosti profesura. Na prestižnih univerzah, kamor si želi večina ljudi, pogosto prakticirajo podoktorski študij na način, da količino denarja, ki bi zadoščal za plačilo enega, razdelijo med dva ali celo tri ljudi. Znanstveno raziskovanje zagotovo ni kariera za tiste, ki si želijo zaslužiti veliko denarja. Konkurenca je namreč ogromna. V zadnjih 40 letih je število doktoratov po svetu eksponentno naraslo. Danes to, da imaš v žepu doktorat, ni nič posebnega. Čisto drugače kot v času naših babic in dedkov, ko je bil nekdo z doktoratom spoštovan, cenjen in dobro plačan. Mene osebno vleče strast do raziskovanja.
Z ženo Veronico od februarja živita pri vaših starših. Bosta ostala v Sloveniji?
Upam, da se nama bo izšlo. Želiva se namreč ustaliti in si ustvariti družino. Seveda pa je vse odvisno od tega, ali bova tukaj lahko preživela.
Veronica je Venezuelka, ena od več milijonov prebivalcev, ki so se zaradi neugodnih razmer v državi izselili po svetu. Kako sta se spoznala?
Med zaključevanjem doktorata sem se s prijatelji odpravil na potovanje po Venezueli. Z nahrbtnikom na rami sem pohajkoval po tej prekrasni deželi. Veliko stvari je bilo v državi že takrat narobe, vendar je bila cena nafte, ki je njihov glavni izvozni produkt, še visoka, tako da je še nekako šlo. V zadnjih petih letih pa je šlo vse skupaj strmo navzdol. Z Veronico sva se spoznala na eni od njihovih čudovitih plaž, zadnji vikend, preden sem se vrnil domov. Preskočila je iskrica in po kratki romanci sva stike nadaljevala po Skypu. Potem je Veronica prišla na potovanje po Evropi in najina zveza se je poglobila. Preden je odpotovala domov, sva se odločila, da se poročiva.
Poročila sta se v Venezueli.
Da, jaz sem se bil pripravljen celo tja preseliti za stalno, vendar Veronica ni bila za, saj je že vedela, da v njeni državi nimava nobene perspektive. Dogovorila sva se, da uredi dokumente in se preseli k meni v Slovenijo.
Osem let že ni videla svoje domovine. Kako to sprejema?
Težko ji je. Je pa delno pomirjena, ker razen enega brata nihče od njene družine ne živi več v Venezueli. Ožji družinski člani živijo v Kolumbiji, širša družina pa tudi v Argentini, Panami, Mehiki, Čilu, Španiji, Veliki Britaniji in Italiji.
Več v reviji Zarja Jana št. 22,2. 6. 2020
