»Kadar sem kot vodnica v Sveto Katarino pripeljala turiste, so mi rekli, da se počutijo kot v deželi Kremenčkovih,« se za začetek pošali. Sama se je za selitev v hribovsko puščavsko mesto, ki leži pod vznožjem najvišje točke polotoka, 2.637 metrov visoke gore Sveta Katarina, kjer padavin skoraj ne poznajo in velja za najbolj neprijazno območje Sinajskega polotoka, preselila pred desetimi leti. »Želela sem se spoznati in preizkusiti. Za puščavo sem se odločila, ker me od nekdaj privlačijo težka življenjska okolja. Kolebala sem med Damaskom v Siriji in Sveto Katarino na Sinaju.« Nazadnje je jeziček na tehtnici premaknil njen pes. »Ker sem se selila s psom, sem iskala hišo. Našla sem jo v Sveti Katarini. Dobra odločitev je bila. Tudi zato, ker je mestece majhno in je v njem prijetneje živeti kot v milijonskem mestu. Zelo umirjeno živim. Ukvarjam se z vrtom, kvačkam in se družim z ženskami iz moževe družine. Nekajkrat na leto pa še vedno delam kot turistična vodnica. Ravno zdaj odhajam za mesec in pol v Kambodžo, Vietnam in na Tajsko.«
Kako na to, da si sami služite denar, gleda vaš soprog? Domnevam, da beduinske ženske ne hodijo v službo.
Moj mož Gabaly je že od začetka vedel, kakšno je moje življenje. Zato pred sedmimi leti, ko sva se poročila, iz tega, da obdržim službo, ni delal nobenega problema. Podpira me tudi njegova družina, ki je zelo napredna. Kar nekaj njihovih žensk hodi v službo. Ena od svakinj je ravnateljica vrtca, dve sta šivilji, ena uči odrasle ženske brati in pisati. Lani smo dobili tudi prvo fakultetno izobraženo članico družine. Ena od Gabalyjevih nečakinj je postala učiteljica arabščine in angleščine, druga še študira, in sicer angleščino in računalništvo. Sicer pa so ženske v beduinskih družinah res bolj doma.
Kako sta z možem postala par?
Spoznala sva se službeno. V beduinski kamp, ki je bil izhodišče za potovanje z džipi po puščavi, sem vozila turiste. Gabaly je bil takrat zaposlen pri bratu, ki je kamp vodil. Začela sva se spoznavati in enkrat je preskočila iskrica. Potem sva se začela družiti, seveda na skrivaj. V njihovem svetu se ženske in moški v javnosti ne smejo pojavljati skupaj. Približno tri leta sva imela skrivno razmerje, potem sva se odločila poročiti.
Kako je vajino odločitev sprejela njegova družina?
Z družino sem bila že prej močno povezana. Tudi hiša, ki sem jo vzela v najem, je bila njihova. Družina me je poznala, zato niso imeli nič proti, ko jim je Gabaly povedal, da se bova poročila. Vprašali so naju le, ali sva prepričana, da bo najin zakon deloval.
Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020