So vam bili športniki invalidi že prej navdih ali so vas tokrat, potem ko ste se srečali z njimi, še bolj prepričali? Je prišel navdih za himno v hipu?
Navdih je prihajal v rundah, ker nisem hotel nič siliti, da bi prišlo. Naj življenje čez mene pove, kar hoče povedati. Tako se je zgodilo, da imam že nekaj dobrih idej, rim in osnovnega koncepta, od tam naprej me potem čaka samo piljenje in obrt. Zadeva bo odlična! Preizkusil pa sem se tudi v košarki na vozičku. Zelo mi je bilo všeč. Zakon je! Košarko imam rad v vsaki obliki in starosti!
Nedavno ste na nekem dogodku dejali, da prihaja recesija polnih riti.
Človek kljub temu, da ima vse, nima dovolj. In tega iskanja ne more nadomestiti nov TV, pralni stroj ali igrica, človek mora pogledati vase. Tam bo videl svojo srečo, ne v ogledalu.
Migate, zbirate denar za kužke, preživljate »juhu« dneve, postali ste motivacijski govornik, skladate, pesnite, navdihujete mlade za poezijo ... Kaj vse sem pozabila omeniti?
Sedaj se odločam, da bi postal duhovnik. Da pustim vse, kar je fizičnega, za sabo in se posvetim duhovnemu v celoti. To čutim, da bo moja naloga v prihodnosti. Cilj pri vseh teh projektih je misliti, govoriti in delovati v dobrem duhu, se čim več povezovati in imeti dobro.
Kaj mladim polagate na srce in um v zadnjih javnih nastopih? Kaj je tisto, na kar jih opominjate, v njih prebujate?
Mladim pravim, naj bodo kreativni in naj sledijo svoji intuiciji. Naj se ne pustijo zavesti slavi, denarju, strahospoštovanju. V povezovanju bodo odkrili tisto, kar iščejo.
Ali koga »napodite« na Camino?
Camino je kul, če slišiš klic, potem nemudoma pojdi. In še nasvet, pusti telefon doma in se na poti raje pogovarjaj sam s sabo.
Do kakšnih zaključkov ste ob razmišljanju o sodobnem času prišli in kaj vam ne da spati?
Ne da mi spati misel, da smo v koraku v novo prihodnost. Nekaj se dogaja, tam na horizontu. Komaj čakam.
Zarja/Jana, št. 48, 26. 11. 2019