Imeli smo strasten, glasen pogovor v vaški gostilnici. Mislili smo, da nas nihče ne posluša, pa to seveda ni bilo res. Proti koncu intervjuja se je vanj vključil še sosednji gost. In rekel, da smo se pogovarjali o pravih stvareh. Ne o površnih, kot se dandanes pogovarjajo vsi, ampak o globokih, življenjskih. No, najprej je več govorila Mia, potem se je omehčal tudi sicer bolj molčeči Steve. Njuna zveza traja že dolgih 26 let. V čem je njuna skrivnost?

Terapevt Tomislav Kuljiš mi je v intervjuju rekel, da je dolgih in srečnih zvez zelo malo. Zakaj imata vidva dolgo in srečno zvezo?

Mia: Ker sva tolerantna drug do drugega, ker poskušava izpolniti želje drug drugemu, pa čeprav se ne strinjava z njimi. 

Steve: Skrivnost dobrega odnosa je v ločenih kopalnicah, a midva ju nimava. (smeh)

Mia: In on uporablja kopalnico dosti več kot jaz. 

Torej mora biti skrivnost drugje.

Mia: Pomembno je, da ne poskušava spreminjati drug drugega, poskušava se sprejeti takšna, kakršna sva. V najinih letih je za spremembe itak prepozno. Pa sva zelo različna. Jaz sem razpršilna, energična bombica, hitro se odločam, on pa je pravo nasprotje, preudaren, odloča se počasi ... A se učiva drug od drugega.

Pa vam gre kdaj na živce ta njegova počasnost? 

Mia: Jaz mu rečem: počasen si. On pa meni: prehitra si. In se nasmejeva in greva naprej, ne kričiva drug na drugega.

Skupaj sta že 26 let, 16 od teh poročena. Ali v vsem tem času nista poskušala spreminjati drug drugega? 

Mia: Ne. Prisežem.

Steve: Ampak v resnici se v vsem tem dolgem času spremeniš. Se pač dogaja, da se spreminjaš. Včasih je Mia res prehitra in potem gredo stvari narobe. Nato se malo upočasni. In če sem jaz počasen in nečesa ne naredim, tudi sam vidim, da tako pač ne gre. In kakšno stvar izpeljem hitreje.

Mia: V vseh teh letih sva ugotovila pomanjkljivosti in dobre plati drug drugega ter jih skombinirala. Poleg tega, da sva ljubček in ljubica, mož in žena, najboljša prijatelja, glasbenika, tudi ustvarjava skupaj, to je izjemno. Znava se umakniti drug drugemu. Jaz potrebujem svojo samoto, on svojo.

Vajin odnos sta začela na daljavo, Steve je živel v Nemčiji, Mia v Ljubljani. Kako dolgo je to trajalo?

Mia: Sedem let. 

Kakšne spomine imata nanje? 

Mia: V tistih sedmih letih sva bila tako noro zaljubljena drug v drugega, morda tudi zato, ker nisva živela skupaj. A teh sedem let nama je dalo stanovitnost in veliko popotnico za nadaljevanje. Po vseh teh letih sva imela dovolj selitev in poti sem ter tja, želela sva biti skupaj ves čas. Ljubezen ni samo nora zaljubljenost, ugotovila sva, kaj nama je všeč, kaj nama ni. Skušala sem vse sproti razčistiti, Steve je bolj zaprt kot jaz. A vse sva se lahko pogovorila in odpravljala vse težave. 

Steve: Ko si mlajši, je lažje. Ko zaživiš skupaj, se počasi navadiš. Tudi meni je bilo lepše, ko sva začela živeti skupaj. In prej sva se zares dobro spoznala.

Steve, vi ste živeli v Nemčiji, pa ste prišli živet v Slovenijo, zaradi Mie. Zakaj sta se odločila tako?

Steve: Lahko bi oba ostala v Nemčiji ...

Mia: (vskoči) Jaz sem imela prehudo domotožje ...

Steve: ... Počakaj, no! A ugotovila sva, da so Slovenci bolj prijazni ljudje. V Nemčiji bi zaslužila več, a bi tudi več delala. In Nemci naju ne bi nikoli sprejeli.

Mia: Tebe so že sprejeli, ker si pač Američan.

Steve: Pa niti ne. Dobro, sprejeli so naju nekateri glasbeniki, s katerimi sva si bila blizu. A teh je bilo malo. V Sloveniji poznava več ljudi, z več ljudmi sva si blizu. Zato nama je bilo tu lažje. Imava več prijateljev. Še vedno hodiva v Nemčijo, imava znance in prijatelje ...

Mia: In včasih sva se vozila iz Kölna v Ljubljano z vlakom, dvanajst ur. Zdaj gre hitreje, z letalom.

Torej niste vzeli tega kot žrtev?

Steve: Seveda sem moral nekaj žrtvovati, a tudi nekaj pridobil. Vedno se moraš odločati. Več je bilo dobrega kot slabega.

Celoten intervju z Mio in Stevom si lahko preberete v 45. številki revije Zarja. (6.11.2018)