Sodim v generacijo, ki je morala kar naprej poslušati besedo »informbiro«, žal pa niti pri zgodovini niti pri kakšnem drugem predmetu niso imeli učitelji nikoli dovolj »časa«, da bi nam pojasnili, kaj se je leta 1948 sploh zgodilo. Starši so potrebna pojasnila skrajšali na minimum, češ da ne vedo prav, za kaj je šlo, ampak zmeraj so zraven informbiroja omenjali tudi Goli otok. Razumeli smo, da je to nekaj takega kot Sibirija, samo še hujše. Prejšnji teden je Center za narodno spravo peljal na Goli otok dva avtobusa Slovencev, bila sem zraven in moram priznati, da od takrat zelo slabo spim. Pa ne zato, ker nisem o tem prej skoraj nič vedela, ampak zato, ker ti šele tam, sredi ničesar, med kamenjem, nebom in morjem, postane jasno, da pekel ni nujno goreče podzemlje, kot piše v Bibliji, ampak je lahko tudi na plaži.
Večni molk. Mnogi smo poznali kaznjence z Golega otoka, tudi nekaj novinarjev, ki nismo ravno najbolj nezgovorni ljudje, je bilo med njimi, je pa zanje veljajo neomajno pravilo: molčali so kot grob. Po odpustu s prestajanja kazni so morali vsi podpisati, da bodo molčali o tem, kaj so doživljali, ampak strah ni bil edini razlog, da o tem ni hotel nihče od njih govoriti. Vsaj dva razloga sta še bila: najprej neskončno trpljenje, ki je bilo tako nečloveško in ponižujoče, da ga ni bilo zdravo kar naprej obnavljati v spominu, in potem kesanje in sram, saj so jetniki postali rablji drugim jetnikom. Kdor je prišel z Golega otoka, ni imel čiste vesti, pa če je bil jetnik ali ječar.

Več v Janiu, št. 23, 8.6.2010