Kadar Dejan Židan ne govori pred poslanci ali pred televizijskimi novinarji, ni čisto nič odrezavo strog, temveč zelo prijazen in duhovit. Ko mi je razlagal o svojih pogledih na razvoj kmetijstva, je bil tudi nadvse prepričljiv. Seveda se zaveda, da vsega še ne more vedeti, saj je na tem položaju komaj nekaj tednov, in tudi zato sem si ga ves čas delila s sodelavci po telefonu. Enkrat sem ujela, da sprašuje, kaj naj pove medijem o neki kočljivi zadevi. »Kako idealen nasvet sem dobil: naj povem čim manj,« se je potem nasmejal. Kolikor vem, se tega ne bo držal. Navadno govori odkrito, tako da mu ni treba paziti, da bi povedal kaj narobe ali preveč.
»A nas bo kdo čakal?« je spotoma vprašal šoferja, ko smo se že bližali Ptuju. »Aja, ministra navadno čakajo,« se je takoj spomnil. Mimogrede je omenil še prigodo s prvega obiska v Bruslju: »Navajen sem sam nesti svojo prtljago in sem jo hotel tudi tam.« A ker to po protokolu menda ne gre, so mu jo vzeli iz rok, pa je sprva kar ni hotel spustiti. Na začetku se je počutil malo čudno, »čez pol ure sem se pa že navadil,« je priznal.
Navadil se je tudi na številne obveznosti in poti, saj si obisk ministra želijo na vseh dogodkih, ki so kakor koli povezani s kmetijstvom, še bolj pa tam, kjer so težave, in teh je v njegovem resorju za cela polja. Ampak z delom na terenu ima veliko izkušenj že iz prve službe, ko je bil terenski veterinar, in morda je v prekmurskih hlevih še kakšna krava, ki ji je pomagal na svet. In že takrat so mnogi izkusili, da zna delati tako z živalmi kot z ljudmi.

Več v Jani, št.23, 8.6.2010