Številnim ženskam je spremenila pogled na nosečnost, porod, materinstvo, na vzgojo otrok, na partnerstvo. Njeno pisanje je stvarno, ne olepšuje stvari, a je hkrati izredno optimistično. Psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka Eva Hrovat Kuhar je avtorica že nekaj let razprodane knjige Izziv poroda, letos pa je izšla njena druga izjemna knjiga Poporodni izziv. Na tečajih priprave na porod pripravlja bodoče mamice na čim lažji porod in jim pomaga premagovati strah pred njim, z njenimi nasveti o vzgoji pa se lahko že nekaj časa srečujete v naši reviji. Številni starši ste jo že spoznali v šoli za starše, ki jo vodi po nekaterih vrtcih, z možem, prav tako psihologom, pa sodelujeta pri usposabljanju prostovoljcev svetovalcev pri Telefonu otrok in mladostnikov TOM.
Vaša že nekaj let razprodana knjiga Izziv poroda je izšla leta 1995. Je ne boste ponatisnili?
Jaz bi to zelo rada in z Mladinsko knjigo se dogovarjamo za razširjeno izdajo. Zagotovo bi dodala nekaj stvari – npr. še več o partnerstvu med nosečnostjo in poglavje o žalovanju, če se nosečnost ne izpelje tako, kot bi se morala.
K vam so se po pomoč zatekali že številni pari. Zapisali ste, da se med nosečnostjo pokaže dosti tabujev in preživelih predsodkov. Kaj vse jih tare?
Zelo veliko je strahu pred prihodnostjo: kaj se bo zgodilo s prihodom dojenčka, kaj se bo spremenilo; pogosto se ženska obrne vase in k dojenčku, partnerja pusti kar na stranskem tiru. To je izrazitejše po porodu. Nosečnost pripelje na plan mnogo starih strahov – iz globine podzavesti. Ženska takrat zelo predeluje odnose – zelo se spreminja njen odnos z mamo, prav tako odnos do drugih. Utrujenost je večja in partner se pogosto počuti odveč, saj se vse vrti okoli nosečnice. V nosečnosti je kar nekaj čustvenih zank. Bolj zdravo in trdno je partnerstvo, manj težav se pokaže.
So se ženske zelo obračale na vas, ko so prebrale to knjigo?
O, ja, zelo. Zelo jim je ustrezala. Najbolj so jih navdušile izpovedi nosečnic, ki sem jih srečevala na svojih tečajih za pripravo na porod. Iz tega realnega pogleda sem tudi izhajala, in ne iz tistega literarnega, umetnega in teoretičnega.
Tečaje za pripravo na porod ste začeli že leta 1983. Kaj vas je vodilo k temu?
Pripravljati sem se začela med svojo prvo nosečnostjo. Takrat je bilo kaj takega popolnoma inovativno. Med nosečnostjo sem res začutila potrebo po tem – prej se mi je zdelo, da vsi vse vedo o nosečnosti; vsi vedo, kako se razvijata maternica in plod. Potem pa vidiš, da je zraven še ogromno psihičnega in čustvenega dogajanja. Pogrešala sem stik z nekom, ki bi znal povedati, kako se počutiš, kako si bolj ranljiv v tem obdobju, kako začneš malce drugače gledati na svet, kako čutiš odgovornost do dojenčka, ki ga nosiš. Zapodila sem se v angleške knjigarne – k sreči imam sestro v Angliji in sem imela priložnost priti do drugačne literature – in potem sem študirala in študirala. Te drugačne pristope sem ponudila tudi naši materinski šoli, pa jih ni čisto nič zanimalo. In sem kar sama orala ledino. Zdaj je različnih priprav na porod veliko, razlikujejo se po pristopu. Sama zagovarjam telesno pripravo v povezavi s psihično, brez tega ne gre.
Je bilo takrat bogokletno razmišljati, da bi lahko bil porod drugačen? Pogrešali ste namreč knjige ali napotke za čim lažji, krajši, predvsem pa zadovoljiv porod.
Takrat je bilo to bogokletno. S kolegico da sva se šli k takrat vodilnemu strokovnjaku pozanimat o možnostih za razširitev mojega tečaja in ta gospod doktor, ki ga ne želim imenovati, je dejal, da ga to ne zanima. Ali vas ne zanima lažji, bolj sproščen, zadovoljujoč porod, sem ga vprašala. Odgovoril mi je: ne, nas zanimata živa mati in otrok. To mi še zdaj odzvanja.
Več v Jani, št 30, 27. 7. 2010
