Po temeljitem razmisleku: Te dni je bil poljski režiser spet na naslovnicah. Švicarji so se končno odločili upreti ameriški zahtevi po izročitvi Polanskega. Seveda pa so za to potrebovali skoraj deset mesecev. Film, ki ga te dni gledamo pri nas, Pisatelj v senci (Ghost Writer), in je tekmoval na letošnjem berlinskem festivalu, je Polanski dokončal v švicarski jetniški celici.
Ne, ne damo ga, so potem Švicarji sredi julija rekli Američanom, njemu pa, da elektronsko zapestnico, ki jo je nosil v hišnem priporu, zdaj lahko vrže stran, če hoče. On je seveda naredil edino logično stvar: šel je na festival jazza v švicarski Montreux poslušat svojo ženo, ki je tam pela.
Svoj 77. rojstni dan bo 18. avgusta praznoval na svobodi. Če ga le ne bo po nesreči zaneslo v katero od držav, ki imajo z ZDA sklenjen sporazum o izročitvi. Takih pa je bilo ob zadnjem štetju 188. Za Romana Polanskega je svet precej skrčen.
Problemi s parkiranjem: Njegov oče se je pravzaprav pisal Liebling, a se je potem preimenoval v Polanskega. Rajmund Roman Thierry Polanski, za domače Romek, se je leta 1933 rodil v Parizu, leta 1936 pa se je židovska družina preselila v poljski Krakov. Nekaj let pozneje so Krakov zasedli Nemci. Oči in mati sta končala vsak v svojem taborišču. Oče se je po vojni vrnil, mati nikoli. Roman se je medtem skrival pri katoliških družinah. Ko je desetletja pozneje posnel film Pianist (2002), za katerega je dobil oskarja, je bilo v njem najti veliko vzporednic z njegovim življenjem med vojno.
Z očetom si nista bila blizu, še posebej, ko se je oče po vojni ponovno poročil. Roman, ki se z mačeho ni razumel, je odšel. Tudi s šolo, ki mu jo je izbral oče, se ni strinjal, in je odšel v Lodz na filmsko šolo. Igral je v filmih drugih režiserjev, leta 1955 posnel prvi kratki film in 1962 zablestel s črno-belo psihološko srhljivko Nož v vodi. Bil je prvi pomembni poljski povojni film, ki se ni ukvarjal z vojno tematiko, in kandidat za tujejezičnega oskarja. Bleščeči mladi up pa ni ostal doma, preselil se je v Francijo. A je kmalu spoznal, da bo tam vedno prišlec. »V Parizu ti dajejo kar naprej vedeti, da si tujec,« se je nekoč pritožil. »Če napačno parkiraš, ni problem v tem, da je avto na pločniku, temveč v tem, da govoriš z naglasom.«
Pa je spokal svoj naglas in odšel v ZDA.
Ni hecno: Tam je posnel vampirsko komedijo, pravzaprav parodijo na vampirske filme, ki je še danes eden boljših vampirskih filmov (in je nekaj desetletij pozneje postala tudi uspešen odrski muzikal). Ne samo, da je hecna, ima tudi naslov (pravzaprav podnaslov), ob katerem se že začneš režati: The Fearless Vampire Killers or: Pardon Me, Madam, but Your Teeth Are in My Neck (Neustrašna ubijalca vampirjev ali Oprostite, gospa, vaši zobje so v mojem vratu). Ali po naše, Ples vampirjev (1967). Polanski je tudi igral eno glavnih vlog. In še pomembneje, zaljubil se je v soigralko, obetavno blondinko Sharon Tate, ki je januarja 1968 postala njegova druga žena. Od prve, poljske igralke Barbare Lass, se je po dveletnem zakonu ločil že leta 1961.
V avtobiografiji je napisal, da je bil čas s Sharon najsrečnejši v njegovem življenju. A je bil kratek. Potem, ko je leta 1968 posnel še en pomemben film, srhljivko Rosemaryjin otrok (Rosemarys Baby), je poleti 1969 v Londonu pripravljal nov film. Visoko noseča Sharon se je vrnila v Los Angeles. Njun otrok se ni nikoli rodil. Devetega avgusta so bili Sharon in še štirje ljudje, ki so bili takrat pri njej v hiši, zverinsko umorjeni. Policija je zaslišala Polanskega in prišla do pomembnega zaključka, da ni zaklal svoje žene. Preiskava se je dolgo vrtela na mestu, šele decembra so aretirali prave krivce, ponorel kult, ki ga je vodil Charles Manson.
Medtem se je zlomljeni Poljak spet zatekel v Evropo. »Sharonina smrt je edina zares pomembna prelomnica v mojem življenju,« je napisal v avtobiografiji. Njen umor ga je spremenil, piše, iz človeka, polnega neomejenih pričakovanj in optimizma, v pesimista, večno nezadovoljnega z življenjem.
Naslednji film je posnel šele leta 1971. Bila je zelo krvava verzija Macbetha, ki je pretresla gledalce in kritike. Ko je nekdo že med snemanjem opomnil režiserja, da je krvi preveč, je ta odvrnil: »Lani niste videli moje hiše v Kaliforniji. Jaz vem, kaj je to kri.« V avtobiografiji je pojasnil, da se je zavedal, da bodo prvi film, ki ga bo posnel po ženini smrti, vzeli pod drobnogled in kritizirali ne glede na temo. Nikoli več ni posnel komedije.
Svet se je skrčil: Je pa posnel dve dobri srhljivki, Kitajsko četrt (Chinatown, 1974) in Podnajemnika (Le locataire, 1976). In potem so ga težave spet poiskale. Ali še verjetneje, on njih. Takrat se je začela zgodba, ki se vleče že več kot tri desetletja in še vedno ni končana. Po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo. Enajstega marca 1977 so ga aretirali zaradi spolnega napada na mladoletno osebo. Dan poprej naj bi triinštiridesetletnik v hiši Jacka Nicholsona, ki ga takrat ni bilo doma, z alkoholom in pomirjevalom omamil trinajstletnico in jo prisilil k spolnim odnosom.
Obtožnica je imela šest hudih obtožb in sodnik Laurence J. Rittenband se je rad sončil v medijski pozornosti. Ni skrival, da se Polanskemu črno piše. Za devetdeset dni ga je poslal na psihiatrični oddelek zapora na opazovanje. »Ne verjamem, da je slab človek,« je preiskovalcem povedala tedanja Nicholsonova punca Anjelica Huston, ki je bila takrat v hiši. »Mislim, da je nesrečen človek.« Deklica ni bila videti kot trinajstletnica, je trdila igralka. Lahko bi bila stara tudi petindvajset let.
Polanski je odsedel 42 dni, medtem pa so se njegovi odvetniki pogodili z odvetniki žrtve, ki so hoteli zavarovati dekličino identiteto. V obtožnici je ostala le še ena točka, Polanski je priznal krivdo, v zameno pa so mu obljubili le pogojno kazen. In so bili vsi zadovoljni – bolj ali manj – razen seveda sodnika Rittenbanda, ki je dal vedeti, da dogovora ne bo upošteval. Polanski ni bil pripravljen čakati, kaj se bo zgodilo. Le nekaj ur pred izrekom sodbe je v začetku leta 1978 pobegnil v Evropo. Najprej v Veliko Britanijo, potem pa v Francijo, kjer živi vse od takrat. Držav, v katere bi lahko potoval brez strahu pred izročitvijo, je malo.
Sodnik Rittenband je javno prisegel, da ga bo spravil za rešetke. A je leta 1989 umrl ne da bi to dočakal. Bitka pa gre naprej.
Dajte nam vsem skupaj že mir: Žrtev, ki se je pozneje sama razkrila kot Samantha Geimer in je bila takrat že poročena mama treh otrok, pravi, da mu je odpustila. Leta 1988 je proti njemu vložila zasebno tožbo, leta 1993 sta se poravnala za nerazkrito vsoto. Leta 1997 mu je javno odpustila in na policiji vložila zahtevo, naj ga nehajo preganjati. K temu je pozivala tudi v uvodniku v Los Angeles Timesu leta 2003, kjer je menila, da bi mu morali dovoliti, da pride po svojega oskarja.
Oblasti niso popustile in oskarja, ki ga je Polanski dobil za režijo Pianista, mu je pozneje v Pariz prinesel Harrison Ford.
»Že dolgo nisem več trinajstleten otrok. Spopadla sem se s travmami žrtve in jih premagala – z eno izjemo. Vsakič, ko pride ta primer spet v ospredje, se pozornost usmeri name, na mojo družino, na mojo mamo in druge. Ta pozornost ni prijetna in je ni vredno prenašati samo zaradi pravnih tehnikalij,« pravi vsega naveličana Geimerjeva.
Medtem so na dan prišle številne nepravilnosti, ki jih je pri vodenju procesa zagrešil sodnik Rittenband in novi sodnik Peter Espinoza pravi, da je pripravljen vse skupaj še enkrat premisliti, a se vedno znova zatakne pri eni stvari: Espinoza hoče, da se Polanski pojavi v njegovi sodni dvorani, ta pa ni pripravljen tvegati prihoda v ZDA, dokler niso obtožbe opuščene. Sporazum, ki ga je sklenil z dekličinimi odvetniki, ne velja, ker sodba ni bila izrečena, zato mu še vedno grozi vseh šest obtožb.
Mlade so najboljše: Po begu iz ZDA je Polanski živel in snemal v Evropi. Zelo mlade punce so mu bile še vedno všeč. Tri leta je bil z Nastassjo Kinski, ki je imela na začetku njunega razmerja petnajst let. Skupaj sta posnela film Tess (1979) po Hardyjevem romanu Čista ženska. Francoska igralka Emmanuelle Seigner, ki je leta 1989 postala njegova tretja žena in mati njegovih dveh otrok, je imela leta 1988, ko sta posnela film Besnilo (Frantic), dvaindvajset let. Pred kratkim so na dan prišle tudi obtožbe igralke Charlotte Lewis, da naj bi jo silil k spolnim odnosom v zameno za glavno žensko vlogo v Piratih (Pirates, 1986). Takrat je imela devetnajst let.
Po tretji poroki se ni več zapletal v škandale, toda senca nekaznovanega zločina je vedno visela nad njim. Lani so ga prireditelji zuriškega filmskega festivala povabili, naj pride po nagrado za življenjsko delo. No, pa pridem, je rekel Polanski, a ni prišel dlje kot do zuriškega letališča, kjer so ga konec lanskega septembra aretirali. Oktobra so zavrnili njegovo prošnjo za varščino, on pa je medtem v svoji celici (tri metre krat meter in pol) končeval montažo filma Pisatelj v senci. V začetku decembra so Švicarji pristali, da ga spustijo v hišni pripor v njegovi vili v Gstaadu, medtem pa so si ameriške in švicarske oblasti frenetično dopisovale. Švicarji, ki so jih zmotila pričevanja o nepravilnostih v postopku proti Polanskemu, so zahtevali nekatere dokumente, ki jih Američani niso hoteli izročiti. Pisatelja v senci so sprejeli v tekmovalni program berlinskega filmskega festivala in Polanskemu februarja podelili srebrnega medveda za režijo, čeprav gre to razumeti bolj kot podporo režiserju kot pa priznanje odličnosti precej nevznemirljivemu filmu. Polanski seveda ni mogel priti po nagrado, a je rekel, »da tudi če bi lahko, ne bi prišel, kajti ko sem šel nazadnje na festival po nagrado, sem končal v ječi.«
Dvanajstega julija so Švicarji dokončno zavrnili ameriško zahtevo po izročitvi in Polanskega izpustili na svobodo. Američani so vzdihnili, da so »globoko razočarani«, on se je pa zahvalil »milijonom ljudi, ki so mi v teh dolgih devetih mesecih pošiljali sporočila podpore« in rekel, da je »zaenkrat samo srečen, da sem spet svoboden«.
