Da se razumemo, o gostinstvu nimam pojma. O natakarskem poklicu še manj. V kuhinji sem resda malce spretnejša, a sem se v veliki in moderni kuhinji, kakršno imajo v Istranovi, počutila kot izgubljena mravljica. Kljub temu pa sem se, ko sem slišala, da so v stiski z osebjem in potrebujejo nekoga, ki bi kot nekakšna gospodinja z veliko začetnico držal roko nad »gospodinjstvom« Istranove, takoj ponudila: »Lahko pomagam? Zastonj bom delala vse preostale dni svojega dopusta. Vi me samo nahranite in mi dajte sobico!«

Naprej so se ob tem mojem predlogu smejali, a jaz sem zaupala svojim gospodinjskim izkušnjam in naslednjo nedeljo sem se popoldne prikazala v Padni, istrski vasici  med šavrinskimi griči nedaleč od Kopra. Dali so mi  skromno sobico poleg torklje, kot po domače pravijo oljarni, ki zavzema del kletnih prostorov. Sobica je v dnevih največje vneme pri stiskanju olja namenjena za počitek gospoda Flavia Grižona. »Pridi prej, ker boš morala najprej pospraviti sobo,« mi je po telefonu strogo dejal Flavio.
Flavio je oljkar in vrhunski oljar, domačin, eden od lastnikov Istranove in direktor podjetja. Povedali so mi, da si moram pridobiti njegov blagoslov, če hočem živeti pod streho Istranove. Resnično sem se potrudila, saj me je v Istranovi vse spominjalo na tista čudovita gostišča in domačije, ki sem jih občudovala med potovanji po Toskani. Flavio je v sodelovanje privolil šele, ko sem omenila, da bom o svojem bivanju v Padni napisala reportažo za Jano. Že za prva znamenja njegove naklonjenosti sem se morala dodobra potruditi, le kako si bom prislužila še njegova nasmeh in pohvalo?

Več v Jani št. 44, 2.11.2010