Maksimiljana (Maksi) Ipavec prihaja iz Orehka pri Postojni. »V naši vasi so ljudje od nekdaj živeli v sožitju. Če je kdo potreboval pomoč, tega največkrat ni bilo treba niti povedati: ljudje so pomagali. Še vedno imam živ spomin na to, kako so v vas prihajali berači. Pri eni hiši so dobili hrano, pri drugi kaj drobiža, pri tretji obleko ... Če lahko, potem pomagaj, je nauk, ki sem ga dobila doma, v družini in v vasi,« poskuša odgovoriti na vprašanje, kdaj se je v njej rodila tako odločna borka za pravičnost. Čeprav že pet let živi v Kopru, kjer si kot samostojna novinarka, ki sodeluje z dnevnikom Primorske novce, s pisanjem o kulturi služi kruh, v rojstnem kraju dejavno sodeluje v vaškem življenju.
Odkar je skupina prijateljic sklenila, da bodo s pesmijo upora širile vero v pravičnejši svet, je Maksimiljana z vsem svojim bitjem in žitjem predana Kombinatu. Zbor je v kratkem času prerasel skoraj že v gibanje, saj pevke tudi s konkretnimi solidarnostnimi akcijami pomagajo ljudem v stiski. »K temu, da se je rodil Kombinat, je največ pripomogel čas, v katerem živimo. Če se ne bi vsaka od nas v družbi neskladja in krivic čutila nemočno, ker v takem svetu ne prepoznavamo svojih vrednot, bi se tisti večer verjetno zmenile, da naredimo folklorno skupino, lutkovno gledališče ali pilates za nerodne!« A prijateljice iz študentskih let (njihova povprečna starost je 35 let, čeprav so iz vse Slovenije, ni nič čudnega, da jih največ prihaja iz Primorske) so se uprle s pesmijo! Maksi poudarja, da je vse, o čemer pojejo, mogoče strniti v eno samo sporočilo: »Upor je posameznikova intimna drža in tudi pravica. V vsakem od nas se mora zgoditi, da reče: Ne, dovolj je! Ya Basta! No Pasaran! Šele takrat se lahko postaviš ne le zase, temveč tudi in predvsem za drugega. Za vrednote, ki so osnova humane družbe. S tem, da je človek človeku volk in da vlada zakon močnejšega, smo se že, žal, kar preveč sprijaznili.« A ne vsi! Ženske iz Kombinata se niso. »Pesmi upora smo začele raziskovati predvsem zato, da bi same razumele, o čem prepevamo. Nam te pesmi ogromno pomenijo. Čeprav ima vsaka od njih posebno zgodbo, jih povezuje želja po pravičnejšem svetu in po svobodi.«
Do ljudi, ki jih vabijo na vse konce Slovenije in vse pogosteje tudi v tujino, čutijo veliko odgovornost. »Vse te pesmi so ljudem v preteklosti dajale upanje, jih bodrile, v njih prebujale moč, da so udejanjali svoje želje po pravičnejšem svetu. Sveta ne želimo vreči s tečajev, želimo pa ga po svojih močeh narediti znosnejšega in pravičnejšega. Vsak zase je morda res nemočen, skupaj pa smo nepremagljivi!« pravi Maksimiljana Ipavec, ta edinstvena in odločna bojevnica za pravičnost, ki pooseblja celoten Kombinat. V trenutku, ko zaslišiš te pokončne ženske peti, in prisluhneš temu, kar ima Maksi povedati, spoznaš, da skoraj pozabljene vrednote pravičnosti, sočutja, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti še zdaleč niso nekakšni nedosegljivi ideali – to so ideje, v katere je zlasti v teh težkih časih ne le že kar nujno verjeti, temveč jih je mogoče celo tukaj in zdaj zares živeti, jih uresničiti.
Osrečuje me: V srečo ne verjamem. Bolj zaupam občutku notranje izpolnjenosti in miru.
Potlači me: uničujoča razsežnost človeškega pohlepa v vseh smislih. Ampak tudi temu se je mogoče zoperstaviti!
Žene me: misel, da obstaja Ženski pevski zbor Kombinat!
Želim si: dneva, ko ne bi srečala nikogar, ki se mu godi krivica.
Če bi bila predsednica vlade, bi: vse, kar piše v Internacionali, pretvorila v zakonske določbe in to poslala v državni zbor. Delo lastnih rok mora zagotavljati dostojno življenje!
