Izstop stranke Desus iz koalicije je po mnenju nekaterih povzročil najhujšo politično krizo pri nas doslej. Če bo padel referendum o pokojninski reformi, bi morala vlada takoj odstopiti, pravijo nekateri, medtem ko drugi, tudi iz vrst koalicije, premierja Boruta Pahorja (ki o tem – vsaj v četrtek, ko smo to pisali – ni hotel niti slišati) pozivajo k takojšnjemu odstopu.
Med tistimi, ki so prepričani, da bi bil odstop Boruta Pahorja najboljša možnost za presekanje gordijskega vozla, v katerem sta se znašli država in politika, je tudi mag. Marta Kos Marko, strokovnjakinja za javno nastopanje. Meni, da bi bila postavitev t. i. tehnične vlade do volitev, ki bodo čez leto in pol, ter odhod kapitana, ki očitno ne (z)more dovolj učinkovito krmariti vladne ladje, v tem trenutku najboljša možna rešitev.
Kako komentirate izstop Desusa iz koalicije?
Žalostna sem, da se v Sloveniji to dogaja po 20 letih osamosvojitve; ker vidim, da prevladujejo ozki, posamezni interesi. Da med politiki ni strinjanja o tem, da bi naredili kaj dobrega za Slovenijo. Marsikdo bo rekel, da sem naivna, in strinjam se. Vendar imamo kar nekaj primerov iz nedavne zgodovine, tudi iz Nemčije, ko so se bili politiki sposobni dogovoriti in to tudi uresničiti. Danes jim gre odlično. Nemčiji gre danes gospodarsko bolje, kot ji je šlo pred gospodarsko krizo! Tako je, ker so se bili sposobni dogovoriti in sprejeti potrebne korake. Da to pri nas ni mogoče, me žalosti.
Je bilo v zadnjih 20 letih v politiki pri nas sploh kdaj bolje?
Odvisno, iz katerega zornega kota gledate. Materialno nam gre zdaj večinoma bolje kot pred 20 leti. Glede počutja in zadovoljstva pa smo v slabšem položaju. Pozitivne energije skoraj ni več. Včasih menedžerje v podjetjih sprašujem, ali je bilo huje po razpadu Jugoslavije ali je huje zdaj, in vsi odgovarjajo, da zdaj. Ampak mi smo takrat čez noč izgubili od 60 do 70 odstotkov trga! Vmes smo postali veliki individualisti, vsak skrbi samo zase – to nam je prinesel kapitalizem. Včasih smo krepili solidarnost, danes je seveda ne, saj je to že skoraj kaznivo dejanje. Samo poglejte prepoved medsosedske pomoči!
Kaj je bilo v devetdesetih tako drugače?
Mislim, da smo Slovenci ljudje, ki potrebujemo velike cilje. Ko so bili pred nami vstop v EU, v Nato, uvedba evra, smo zmogli toliko razuma in zdrave pameti, da smo vsi vlekli isti štrik. Danes vse to imamo in povsod, kjer smo želeli biti, smo. Ampak kakšni so danes naši veliki cilji? Zdi se, da se, ko nam teh zmanjka, preprosto ne znajdemo več. Mislim pa, da je kriza – in to ne samo v Sloveniji, temveč povsod po svetu – prinesla še nekaj slabega, in sicer to, da nimamo več vzornikov. Včasih smo v koga verjeli tako zelo, da smo rekli: »Uau, za tega bi pa dal tudi življenje!« Prav po partizansko, v prenesenem pomenu. Kje je danes ta idealizem, kje so vzorniki? V Sloveniji si res želim vrhunskega politika, o katerem bi lahko rekla: »Uau, za tega sem pa pripravljena dati življenje!«
Pa vidite koga, ki bi danes to lahko bil? Ko bodo ljudje to brali, vam bodo očitali, da imate v mislih Milana Kučana ali Josipa Broza Tita.
Gotovo. Kučana zagotovo, večkrat sem imela priložnost to doživeti in spoznati. Danes pa je težko govoriti o konkretnih imenih. To bi lahko bil nekdo, ki bi znal ljudi navdušiti. Ki bi jih znal navdušiti tako z razumom kot s srcem.
Več v Jani št. 17, 26.4.2011
