Pri bulimiji nevrozi je še toliko bolj kot pri drugih nevrozah očitno, da so ozdravitvene sposobnosti predvsem v človeku: terapevt mu jih zgolj pomaga odkrivati. »Pomagam jim, da iztirjeni vlak postavimo nazaj na tirnice, nato pa ga morajo sami zagnati naprej ter peljati v iskanje sebe in oblikovanje življenja. Spoznanje, kaj je vzrok, ne pozdravi ničesar, temveč le rahlo osvetli temen predor,« pravi Ksenija Jovanović, ponosna na izid svoje knjige in dejstvo, da je ne le premagala bolezen, temveč v soočanju z njo in s pogovori z obolelimi našla smisel življenja.
»Knjiga ne zdravi in ni bila pisana zato, da bi koga ozdravila, temveč bolj seznanjanja s to boleznijo oziroma jo skuša približati ljudem, ki o bulimiji nevrozi vedo malo, sploh nič ali celo menijo, da tovrstno psihonevrotično obolenje ni bolezen,« pravi Ksenija.
Pojasni nam, da poskuša knjiga odgovoriti na vprašanja, ki si jih iz dneva v dan postavljajo svojci – predvsem starši –, partnerji ali prijatelji obolelih, ki pa, na žalost, ne razumejo bolezni in v začetku domnevajo, da ta človek pač rad je, ker ima dober apetit, in da s tem ni prav nič narobe.

Več v Jani št.21, 24.5.2011