Tudi zaradi vas in urada za zdaj še ne moremo govoriti, da živimo v policijski državi.
Kar je super, res! Moram reči, da se jaz osebno in vsi moji sodelavci zelo trudimo za to. Ko se začneš ukvarjati s človekovimi pravicami, s pravico do zasebnosti in dostopom do javnih informacij – obe sta človekovi pravici –, je treba vedeti, da takšen posel lahko opravljajo samo ljudje, ki imajo radi ljudi. Moje osnovno vodilo, kadar sprejemam ljudi za delo pri informacijskem pooblaščencu, je, da so filantropi: če mi v ozadju konkretnih problemov ne vidimo človeka, potem lahko pozabimo na reševanje malih problemov malih ljudi ali velikih problemov majhnih ljudi ali pa majhnih problemov velikih ljudi – mi je čisto vseeno, pri človekovih pravicah moramo biti vsi deležni enake zavzete obravnave za rešitev nastalih težav. Pri pravici do zasebnosti je moj cilj ta, da ne postanemo družba nadzora, čeprav zelo počasi tonemo prav v to. A varuhi zasebnosti smo tu zato, da državo opozarjamo, da pretiravanje ni dobro, da totalen nadzor nad državljani pomeni konec družbe razvoja: ko bomo vsi nadzirani, bo tisti, ki bo imel vzvode nad bazami podatkov, bog in batina, imel bo moč, vsi drugi pa bomo štiriindvajset ur na dan razmišljali, kaj lahko, kaj smemo in česa ne. In naši možgani bodo začeli delovati popolnoma drugače, kar pa za našo družbo ni dobro.
Lobiji so močni in prepleteni, veliko nepotizma je, zavirajo napredek družbe, hkrati pa so ljudje nadzorovani (kamere, prisluškovanje, nadzor nad telefoni in računalniki) kot še nikoli. Kaj storiti, se to da zajeziti?
To je ta katastrofa, na katero kot pooblaščenka opozarjam: moderne informacijske tehnologije danes omogočajo marsikaj in so vse cenejše: danes kakšni gospodarski družbi ali združenju ni težko kupiti prisluškovalne naprave, s katero želi nadzirati svoje oponente. A jaz moram kot varuh ustavnosti in zakonitosti na tem delu opozarjati, da kljub temu, da imamo na razpolago te moderne tehnologije, to še ne pomeni, da jih lahko nezakonito uporabljamo. To je tako, kot da bi vsi, ki imajo orožje in orožni list, lahko streljali. Ni res, nimaš dovoljenja za ubijanje, če imaš pištolo v roki!
Zadnja afera v Veliki Britaniji, ko so novinarji prisluškovali …
Moram reči, da včasih postanem kar žalostna in si srčno želim, da naše novinarstvo ne bi šlo v to smer – se pa bojim, da capljamo zelo hitro naproti »razvitim« zahodnim novinarskim rumenim hišam.
Kaj konkretno lahko ljudje, ki nam kratijo pravice, nam prisluškujejo, nas nadzirajo, storimo?
Odnos med delavcem in delodajalcem je dobil dve skrajnosti: delodajalec pravi, da lahko vse nadzira, ker dela delavec na njegovi infrastrukturi, delavec pravi, da Pirčeva zagotavlja, da ima delavec pravico do zasebnosti in da se ne sme kontrolirati nič. Nobeno od skrajnih stališč ni pravilno: že tri leta opozarjamo ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za delo, da na področju kršitve zasebnosti na delovnem mestu vsako leto dobivamo več prijav. Zadnji dve leti intenzivno prosim ministrstvo za pravosodje, da napišemo zakon o zasebnosti na delovnem mestu, da bosta delodajalec in delavec vedela, kje je meja. Ministrstvo za pravosodje kot noj tišči glavo v pesek in pravi, da tega ni veliko in da je bolje, da se stvari ne uredijo, ker je tako vsaj jasno, da delodajalec nič ne sme, če ne bo v zakonu dovoljeno. Ja, kako katastrofalno napačno stališče! Zato sem po tem, ko sem videla, da pristojni ministrstvi ne bosta naredili nič, poslala predlog zakona v državni zbor in vljudno prosila katerokoli poslansko skupino, da ga vzame pod svojo streho ter da v proceduro.
Kaj predlagate v zakonu?
Osnovno sorazmernost: obdeluj natančno toliko podatkov, kot jih potrebuješ za dosego namena; posegaj v zasebnost takrat, ko je nujno! Mi pa videvamo nešteto kršitev: delodajalci ne le da gledajo delavce na delovnem mestu, tudi poslušajo jih – to je hud poseg, hud nadzor! Z zakonom predlagamo razumne rešitve. (In pove zgodbo o direktorju, ki je s pametnim načinom omejil brskanje po internetu zaposlenim, a ni kršil pravice do zasebnosti – je delovalo.) Delodajalci se morajo zavedati, da lahko ukrepajo le zakonito: če ne ukrepajo tako, jih sankcioniram jaz, če gre za kaznivo dejanje, reagirata policija in tožilstvo – to mora biti vsem jasno!
Ste zadovoljni s sodelovanjem s policijo in tožilstvom – sliši se, da sta daleč od optimalnosti?
Kakor kdaj (nasmeh). Policijo skušam razumeti, ker je represiven organ: pri tem, kako bi lahko čim bolj nadzirali to družbo, da bi bilo kriminala manj, jih skušam »bremzati«.
Več v Jani št. 30
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN
