V štirih letih, kar niste nastopali, se vam je življenje korenito spremenilo, postali ste mamica. Niste nikoli obžalovali tega časa, ki ni bil namenjen glasbi?
Imam dva sina, Kajetan ima tri leta, Jernej bo star dve. Ne, kje pa, nikoli nisem obžalovala tega časa, ker me je življenje napolnilo z drugimi stvarmi. In ker glasbo jemljem kot nekaj, kar me je srečalo v zgodnji mladosti. Nikoli nisem dajala prednost temu, da bi postala pevka, bila je nujna stvar, ki me je doletela: dan mi je talent, da znam peti, in tako sem s petjem podaril del sebe tudi drugim. A televizijski nastopi in medijsko pojavljanje so zame težji del glasbe, ljubši so mi nastopi in živ stik z občinstvom – to me napolni. A brez enega žal ni drugega. Spominjam se vaših zmag, ki so za seboj potegnile tako televizijske nastope kakor medijsko pojavljanje.
Vsaka pesem, ki se mi zgodi, ki jo dobim, ki smo jo pripravili za festivale, je bila zame izziv v smislu, da sem v vsako želela dati velik del sebe in peti zato, da bi me ljudje slišali, ne le poslušali! Nikoli nisem šla na festival, da bi se le pokazala, ampak vedno kot glasbenica.
Zakaj ste potem začeli delati drugje in niste poskušali živeti od glasbe, ko pa imate poseben in velik dar, glas?
Glasbi se nisem želela posvetiti tako in v tisti meri, v kateri bi morala pritegniti medijsko pozornost z vsemi topovi. Glasba je en del mene, ni pa vse, morda prevečkrat želim, da je preveč moja, preveč intimna. Vedno sem poleg glasbenega ustvarjanja delala in služba vzame velik del časa, namenjenega tudi glasbi, zmanjka ga. Toda zdaj je bilo pomanjkanje časa in posvečanje drugim stvarem dobro zame, ker sem postala mama – štiri leta sem od jutra do večera čisto v drugih vodah.
Ko ženska zanosi in rodi, je v posebnem stanju, posebnih občutkih in tudi v napornem obdobju življenja.
Res! Nosečnost je bila zame posebno lep čas: počutila sem se popolna ob vsej nerodnosti. Porod se mi zdi kljub temu, da bo zvenelo klišejsko, eden najlepših dogodkov v življenju. Kar sledi, je velika šola, veliko veselja, izjemno veliko dela in učenja: ta bitja, o katerih pravim, da so nam dana, da jih srečamo in jim pomagamo na svet, pridejo z določenim namenom, ki ga morajo izpolniti in za to, da mi doživimo nekaj novega, novo pot – pred nas, starše, postavljajo ogledalo: vse, kar naredimo, izražajo.
Ni šole za mamo, očeta – kako vam uspeva, ste bili kdaj negotovi?
Vsekakor. V tem zgodnjem obdobju otroštva se malčki spreminjajo iz meseca v mesec, kar se ti zdi najbolj preprosto, postane zelo zelo težko, predmet številnih razprav in pogovorov z možem o tem, kako vzgajati, kako biti boljši, kako dati vse in hkrati ne pozabiti nase. To je tudi stična točka med partnerjema: ali se začneš razhajati ali pa se začne na tej točki družina še bolj povezovati. Z Alenom dobro sodelujeva, je pa res, da sem ugotovila, da dobim, kljub temu da je sicer veliko krasne literature, veliko pogovorov na forumih, najboljše rešitve, kadar izhajam iz sebe.
Držite tri vogale pri hiši?
Bi rekla, da ja: delavnik se začne od pete ure zjutraj in traja tja do enajstih zvečer, pa še kakšna noč gre (nasmeh). V tem času je treba poskrbeti za vse, za otroke, službo, moža – veliko energije je treba vložiti. Toda moram iti naprej tudi z glasbo, tu ni nič egoističnega. Še vedno se učim, da mora imeti človek najprej rad sebe, iskreno rad, ne narcisoidno, in ko ti to uspe, se odpirajo nove poti. Vsak bi moral to izkusiti, vsak bi moral izklopiti veliko zunanjih dejavnikov: že zjutraj dobimo v nabiralnik veliko reklam, radio in televizija nas obveščata o tem, kakšni moramo biti, da smo sprejeti, kaj moramo kupovati. Saj ni res, sprejetost moramo poiskati v sebi: dostikrat v trenutkih tišine in osredotočenosti same nase najdem veliko rešitev, ki sem jih prej iskala zunaj sebe. Pogovarjam se s seboj, kar je težko, ker smo vajeni živeti v hrupu in med informacijami, ki nam dajejo občutke varnosti, ugodja in kratkotrajnega zadovoljstva.
Več v Jani
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN
