Kako dolgotrajno, natančno in zahtevno je delo, ki si ga je mojstrica izbrala za svoj poklic, ve malo ljudi, a unikatni prstani, ogrlice, uhani in tudi sklede iz recikliranega stekla prepričajo z domiselnostjo ter presenetijo z nizko ceno. »Pri nas na Goričkem smo navajeni skromnosti.«
Želja iz otroštva. Umetnosti steklarstva se je Natalija začela učiti pred petnajstimi leti, odločitev, da bo stekloslikarka, je dozorela še pred koncem osnovne šole. Odšla je v steklarsko šolo v Rogaško, nabrala znanje, a  je pogrešala ustvarjalnost, pa se je odločila še za enoletno specializacijo stekloslikarstva. »V enem letu sem imela vsak dan osem ur prakse in še pouk.« Napornemu obdobju šolanja je sledilo pripravništvo pri keramiku v Libojah, tam se je naučila poslikave keramike in obdelave gline, nato pa se je vrnila domov v Ljutomer in si poiskala službo v svoji stroki. »V podjetju Refleks sem imela proste roke za ustvarjanje, delala pa sem največ s fuzijo, torej taljenjem stekla v stari peči. Naučila sem se rezati, lomiti, vrtati steklo in pridobila še veliko znanja, ki mi ga šola ni dala. Delala sem vzorce in prve teste: ves čas sem stala ob peči in štela sekunde,« se nasmeji in hiti razlagati, da je delala vse, od stenskih ogledal do vitrin, skled, ur in vaz. V skoraj devetih letih se je naučila veliko in se odločila, da se odpove varnemu življenju, ki ga prinaša redna služba. »Bila sem čisto sama za vse faze izdelave in za vse postopke ter ugotovila, da delam preveč serijsko – ni bilo več pravih izzivov.«
Steklo je trden material. Nabavila je peč – izdelali so jo po naročilu –, se odločila za boljše materiale, ki se jih da naročiti v manjših količinah, in zakorakala na pot, ki si jo je bila želela. »Pot ustvarjalnosti, kakovosti in izvirnosti.« Zdaj Natalija izdeluje nakit s fuzijo, kar pomeni spajanje več plasti stekla v peči – postopek, ki ga uporablja, je preveč zapleten za laično razlago, pomembno pa je, pove, da vsaka barva na nakitu pomeni nov košček stekla. In podrobno razkriva skrivnosti, zaradi katerih njen nakit žari v vseh mogočih odtenkih in prinaša posebno globino. »Vse skupaj dam v peč – pri fuziji nimam več možnosti spreminjanja, plasti se stalijo in spojijo, po dvajsetih urah, ko odprem peč, dobim končni izdelek.« Oblike ne more več popravljati, nobeno brušenje ne pomaga več. »Izdelek mora biti idealen, še preden gre v peč, kar ni dobro, postane odpad.« Prstan, ki pade na tla, lahko popravi. »Vsak kos, ki ga izdelam, je debel vsaj od pet do šest milimetrov: če je postopek fuzije, torej segrevanje, ohlajanje, taljenje, pravilen, nastane trden material, ki je viden kot en kos, čeprav to ni. Na enak način lahko popravim kos nakita, ki se poškoduje.«

Več v Jani

tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ