Videti je, da z amuleti in zvarki napolnjeni vozovi potujočih kramarjev ne bodo nikoli čisto iz mode. Kakor se smejimo srednjeveškim receptom iz žabjih dlak in netopirjevih kril, prav toliko kupujemo moderne »čudežne« izdelke, ki nam bodo dolgoročno ohranili zdravje ali prihranili denar. Kot, denimo, pralne kroglice, ionizirana voda ali informirano kar-koli-že. Vsi obljubljajo več kot veliko, nekateri se celo sklicujejo na fiziko in kemijo, ki naj bi pojasnjevali njihovo delovanje. Preverili smo, kako njihove trditve komentira uradna znanost.
Naj na začetku poudarim najprej to, da izdelkov nismo testirali (testi bi stali okrog 60.000 evrov), ampak smo se osredotočili na trditve prodajalcev o delovanju, torej na teorijo. Zanimalo nas je, ali ima to, kar trdijo, znanstveno podlago, in ali izdelek tehnično lahko deluje tako, kot trdijo. Na pomoč nam je s komentarji priskočil Laboratorij za elektrokemijo materialov na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in njegov vodja prof. dr. Miran Gaberšček.
Premalo informacij o informiranosti
Izdelovanje »informiranih« kozarcev, posod, steklenic, obeskov in drugih izdelkov je ne glede na veliko ponudbo, opisano skromno, megleno in v vse prej kot znanstvenem jeziku. Iz razlag je mogoče izluščiti le to, da so na delu »orgonski zapisovalniki« in da je moč izdelka skoncentrirana v posebnih znakih, odtisnjenih v, praviloma, steklu. Resni fiziki in kemiki zato načina izdelave preprosto ne morejo komentirati. Z besedami prof. Gaberščka: »Pri živi vodi in njenem spominu gre za koncept, ki znanstveno nikoli ni bil potrjen. Večina resnih raziskovalcev meni, da je to glede na današnjo znanost popoln nesmisel.« Kar se tiče promocije delovanja »informiranih izdelkov«, je najboljši povzetek ta, da se njihov učinek kaže na izboljšanem počutju in večji vitalnosti ter razstrupljevanju hrane in vode. »Informirani« kozarci, konkretno, obljubljajo učinek glede na barvo. Modri naj bi prinašali vse našteto in zdravili veliko bolezni, zeleni naj bi odpravljali stres, rdeči pa pomagali pri hujšanju. Znanstvene raziskave, ki bi njihovo delovanje dokazovale, pričakovano ni, je pa zanimiv izsledek z zagrebške zdravstvene fakultete, ki ga je objavil celo ameriški institut za zdravje. Raziskovalci so s standardiziranimi mikrobiološkimi testi testirali vse tri kozarce, saj proizvajalec trdi, da vsi uničujejo škodljive bakterije. Izkazalo se je, da so se v modrem bakterije in kvasovke res manj razmnoževale. Rdeči in zeleni kozarec tega učinka nista imela. Vendar je sklep zagrebških raziskovalcev ta, da je k temu najverjetneje pripomoglo obnašanje svetlobe v kozarcu, ne pa »orgonski« zapis.
Vsaka voda je ionizirana
Reklama za ionizirano vodo gre takole: »Ionizator vode je naprava, ki vodovodno vodo najprej večstopenjsko temeljito prefiltrira, potem pa jo s pomočjo titan/platina elektrod in posebnih membran loči na alkalno ionizirano vodo in kislo ionizirano vodo. Alkalna ionizirana voda ima številne zdravilne učinke, zato je ionizator vode v razvitih državah, kot je na primer Japonska, registriran medicinski pripomoček. Voda se v ionizatorju vode pri postopku ionizacije obogati z aktivnim vodikom. Aktivni vodik je močan antioksidant, ki nevtralizira škodljive proste radikale in s tem preprečuje degenerativne bolezni, zavira procese staranja in izboljšuje antioksidantni status telesa. Alkalna ionizirana voda, ki je bogata z za zdravje izjemno pomembnimi minerali in hidroksilnimi ioni, zmanjšuje zakisanost telesa ali acidozo. S tem postane prva obrambna linija telesa veliko uspešnejša.« Prof. Gaberšček o tem pove: »Vsaka voda ima ione in je torej ionizirana. Zato je že samo poimenovanje zavajajoče. Dodajamo ali odvzemamo jih lahko le z dodatkom kemikalij ali zelo močnimi energijami, ki jih ionizatorji vode v oglasih nikakor niso zmožni proizvesti.« Kemiki, ki so trditve o »ionizirani vodi« vzeli pod drobnogled na spletu, so brez vsake milosti – prodajalci govorijo neumnosti! Zakaj? Ker je možnost elektrolize navadne (pitne) vode zanemarljiva. Pri njeni kemični sestavi bi lahko dobili le rahlo alkalno tekočino, ki na delovanje organizma ne bi imela nobenega vpliva. Naše telo je v milijonih let evolucije razvilo izredno natančne in učinkovite mehanizme, ki skrbijo, da je pH povsod takšen, kot mora biti. Pri njih sodelujejo pljuča, ledvice, kri in še nekateri drugi. Voda, ki jo zaužijemo, tako rekoč nima vpliva, ker je pH želodčne kisline izredno nizek. Voda, ki bi ga lahko opazno spremenila, bi bila že zelo daleč od pitne. Poleg tega je nizek pH v želodcu nujen, da encimi lahko opravijo svojo nalogo. Tudi trditev, da kisik, ki nastane med elektrolizo, poživlja telo, ne drži. Količina kisika, ki je lahko v raztopljena v vodi, je zelo omejena, poleg tega ga črevo ne absorbira prav veliko. Neprimerno več kisika prinese en sam globok vdih. Prav tako ni resnice v tem, da naj bi bila »ionizirana« voda močan antioksidant, ki nevtralizira škodljive proste radikale in s tem preprečuje degenerativne bolezni in zavira staranje. Še posebej neresni so tisti oglaševalci, ki pišejo, da je antioksidant prav dodatni kisik, ki naj bi bil v tej vodi. Prosti radikali, proti katerim se borimo z antioksidanti, se tvorijo namreč ravno s presnovo kisika.
Tudi teniška žogica je lahko pralna
Znanost za pralno kroglico naj bi bila naslednja: »Pralna krogla v prvi fazi aktivira vodo z učinkom infrardečih žarkov. Ti zazibajo strukturo vodnih molekul ter jih tako razdelijo v več manjših. Ker je struktura vode razdeljena na več molekul, se tako vodi poveča moč pranja in zato laže prodre v madeže in jih odstrani. V drugi fazi kroglica poveča pH vrednost vodi s trenjem manjših keramičnih kroglic, ki jih ima v jedru. Negativni ioni, ki nastanejo s trenjem manjših keramičnih kroglic v jedru, tvorijo oksidacijo z vodo, ki uniči vse bakterije v perilu in ga zaščiti pred nastajanjem novih bakterij. V četrti fazi kroglica poskrbi, da perilo postane mehko, brez neprijetnih vonjav ter pri tem enako živih barv in še vedno prožno.« Za pojasnila in komentar smo se obrnili na prof. Gaberščka, ki pravi, da »na internetu in v tiskani obliki obstaja množica trditev, ki naj bi razlagale, kako pralne kroglice delujejo oziroma v čem je njihova prednost pred drugimi načini pranja perila. Omenjene trditve lahko v grobem razdelimo na dve skupini: na take, ki ponavljajo splošno znane znanstvene resnice, in take, ki se sklicujejo na domnevne naravne pojave, ki bodisi niso dovolj dokazani bodisi so celo znanstveno nemogoči.« V prvo skupino sodijo naslednje. Infrardeči žarki zazibajo strukturo vodnih molekul. Prof. Gaberšček pravi: »To je splošno znana znanstvena resnica. Vendar je treba dodati, da so infrardeči žarki povsod – za to ne potrebujemo pralnih kroglic.« Navadni detergenti za pranje perila povečajo pH vrednost vode, le da detergenti za ta proces potrebujejo kemikalije, pralna kroglica pa to naredi naravno. »pH vrednost vode lahko povečamo le, če dodamo  ione OH. Obstaja torej en sam način, to je kemični. Reklama zavaja, da obstaja naraven način dodajanja  ionov OH.« Nedokazani ali ne dovolj dokazani pojavi, na katere se sklicujejo oglaševalci, pa so: V notranjosti sfer kroglice sta vgrajena dva močna magneta – 3000 Gauss. Ta odstranjujeta rjo iz notranjosti stroja. »Takšen način odstranjevanja rje v znanstveni literaturi ni bil opisan in ga z obstoječim znanjem ni mogoče dokazati.« Tudi če bi na tem kaj bilo, nikakor ne bi zadostovala majhna magneta, od dvajset do trideset centimetrov od stene bobna, ki se vrti in je poln vode. Sploh pa navedeno trditev z lahkoto preverite tako, da si kroglico ogledate. Če na njej ni drobcev rje, je ni izvlekla od nikoder iz vašega pralnega stroja. Naslednja trditev je, da magneta spremenita trdo vodo v mehko. Komentar pa: »Ta trditev se verjetno nanaša na študije, kjer so opazovali vpliv magnetnega polja na strukturo kalcijevega karbonata. V znanosti za zdaj prevladuje mnenje, da je dokazov za ta pojav premalo. Poleg tega obstajajo resne študije, ki zanikajo pojav.« Antibakterijske oziroma antibiotične keramične kroglice – odstranjujejo patogene klice in bakterije v pralnem stroju. »Antibakterijsko delovanje brez kemičnih sredstev ali brez izrazito povišane temperature ni mogoče,« poudarja prof. Gaberšček. Uradno mnenje Kemijskega inštituta je tako: »Na osnovi predstavljenih primerov in drugih podobnih trditev proizvajalcev menimo, da pralne kroglice ne ponujajo nobene presenetljive rešitve, ki bi izkoriščala kakšen drug naravni pojav, kot jih že ponujajo obstoječi načini pranja perila, bodisi ročno bodisi s pralnim strojem.« Zakaj torej veliko zadovoljstvo nekaterih uporabnikov? Pomemben del njega je zagotovo avtosugestija. Če nekaj hočemo videti, bomo to tudi res videli. Na internetu je mogoče najti domače poskuse kemikov, ki so v pralnih kroglicah našli manjše količine kemikalij, ki jih vsebujejo tudi pralni praški. To bi vsekakor pojasnilo učinek pralnih kroglic. Poleg tega že pranje s čisto navadno vodo perilo presenetljivo dobro očisti, nekaj pa doda še mehansko trenje s kroglico. Tako kot so včasih drgnili perilo ob desko ali kamen. Vendar se vam za ta učinek ni treba znebiti kar nekaj deset evrov, delovala bo vsaka trda reč, ki jo vržete v pralni stroj.
In sklep? Vas privlačijo alternativne rešitve za vsakdanje življenje? Bodite brez skrbi – večina jih bo delovala. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker si boste tako želeli. In če si česa nihče – tudi uradna znanost – ne bi smel dovoliti podcenjevati, je to moč prepričanja, ki jo vsakdo nosi v svoji glavi.