V življenju ste preživeli nekaj hudih izgub ljudi, ki ste jih imeli najraje. Kje ste črpali moč, da ste se vsakič znova postavili na noge?
Najtežje v življenju mi je bilo, ko sem pri 22 letih izgubila mamo, leto pozneje pa še fanta. Potrebovala sem precej časa, da sem se pobrala, predvsem po mamini smrti. Tako me je prizadelo, da nisem bila sposobna ničesar, pa še krivila sem se, da si prej nisem vzela dovolj časa za druženje z njo, saj je bilo moje življenje od petnajstega leta zelo delovno, vedno sem bila na poti. Še danes jo zelo pogrešam. Če koga slišim, da se kaj preveč pritožuje čez starše, jim rečem, naj bodo veseli, dokler jih imajo. Mislim, da je takrat trajalo skoraj eno leto, da sem spet lahko začela delati, medtem pa sem seveda izgubila kar nekaj dela in stikov.
Konec prejšnjega leta ste se odločili za preventivno odstranitev in rekonstrukcijo svojih do tedaj zdravih dojk. To je bila velika in pogumna odločitev. S kakšnimi strahovi in mislimi ste se spopadali do operacije?
Odločitev za poseg je padla takoj, ko sem izvedela za izsledke raziskav, da imam gen Brca 1. Nisem pa želela hiteti s tako hudo in naporno operacijo. Zadnjih šest let, odkar sem to vedela, sem hodila vsake pol leta na preventivne preglede in z onkologom sva se odločala, kdaj bi bil primeren čas. Glede na to, da bi v prihodnosti rada imela otroka, je bilo bolje narediti rekonstrukcijo pred nosečnostjo zaradi hormonov, ki lahko pospešijo razvoj rakavih celic. Okvarjen gen Brca 1 pač pomeni 65–85-odstotno možnost za razvoj raka na dojki. To pomeni, da imaš polovico gena že okvarjenega, polovica se kvari z življenjskim slogom in nihče od nas ni sposoben v tem času in tem tempu življenja živeti popolnoma zdravo in brez stresa. S tem okvarjenim genom si »tempirana bomba« za razvoj raka na dojkah. Zdi se mi pomembno, da ženske vedo, kaj je mogoče glede tega storiti. Največji strah me je popadel mesec pred operacijo. Popolnoma sem zablokirala. Na zunaj mi ni bilo videti, počutila pa sem se zelo nenavadno. Na trenutke nisem čutila rok in nog. Niso me obhajali dvomi glede moje odločitve, ampak me je bilo izjemno strah, kako bo vse skupaj videti, kako bom okrevala in kako se bom počutila. Vseskozi so mi stali ob strani moj partner in moji bližnji. Tik pred operacijo je strah popustil. Po njej pa sploh nimaš časa kaj dosti razmišljati, saj je okrevanje naporno in traja kar nekaj časa. No, vsaj pri meni je bilo tako, kolegica je okrevala dosti hitreje.
Več v Jani št. 36, 6.9.2011
