Včasih je bilo na Dragonji kar okoli 50 mlinov, mlinarstvo je v dolini imelo pravo tradicijo. Danes je poleg Kodarinovega obnovljen le še en mlin, ki pa je namenjen zgolj ogledom. Kodarinov malen, ki so ga poimenovali po novem gospodarju, je mlel vse do leta 1956, nato pa žalostno sameval vse do pred dvanajstimi leti, ko sta se za nakup odločila Vasja in Ingrid. Za nekdanjega podjetnika v čisto drugi branži je bil nakup mlina nekoliko nenavadna odločitev, a Vasja je prepričan, da se v turizem pač splača vlagati. »Moja mama je doma iz Koštabone, v dolini Dragonje smo imeli njive in otroci smo se vedno potikali tod okoli. Že od nekdaj mi je mlin pomenil tehnološki izziv. Moja posebna strast pa je spraviti v življenje nekaj, kar ni več obratovalo in imelo svoje funkcije. Zanima me tudi kulturna dediščina in vse, kar je povezano z našo identiteto. Mamo sem vprašal, ali ve za kakšen mlin, ki bi ga bilo moč obnoviti, in tako sem se začel dogovarjati o odkupu,« pojasni svojo odločitev.
Vse z lastnimi rokami. »Zadnjih 12 let je bilo prepletenih z nenehnim garanjem in zagotavljanjem sredstev za investicijo, ki je kot vreča brez dna. Vseskozi je vsa družina trdo delala, bilo pa je tudi veliko odpovedovanja. Mlin smo obnovili z lastnimi sredstvi, vsa dela, od zidarskih naprej, smo opravili sami in s pomočjo prijateljev, ki sem jim izredno hvaležen. Pri projektu je bilo izjemno pomembno, da so mi ob strani stali ljudje, brez katerih mi nikoli ne bi uspelo. Oče Vlado je med drugim vinar in njegova vina imamo v ponudbi. Moja žena Ingrid je prevzela kulinarični del ponudbe, mama Danila, ki je kuharica, pa jo je vpeljala v svet istrske kulinarike in peke kruha. Pri obnovi in prizadevanjih za odprtje so bili nepogrešljiv člen tudi tašča Olga, pokojni tast Danilo in brat Jaka.«
Poplave prekrižale račune. »Tik pred postavitvijo strojnice so nas presenetile poplave, ko je reka Dragonja mlin zalila vse do prvega nadstropja. Dva metra in pol nad običajnim vodostajem. Zgodilo se je v hipu. Najprej je voda segala do gležnjev, nato do kolen in vedno višje, zato sva z ženo še pravi hip zbežala, saj bi sicer odneslo še naju. Iz doline sva dobesedno bežala in se umaknila na hrib, saj so bile druge ceste že zalite in zato neprevozne.« Sledili so naporni dnevi. »Treba je bilo vse počistiti in posušiti, poskusili smo obnoviti, kar se je še dalo. Kose starega pohištva smo sušili na dvorišču.«
Kljub temu pa naravna ujma Kodarinovim ni vzela volje. »Dragonja sicer redno poplavlja, lani pa je šlo za stoletne vode in upamo, da se kaj takega še dolgo ne bo ponovilo,« pove Vasja, poln optimizma. Tega je potreboval tudi v boju z birokracijo, ki je ni bilo malo, in najbrž je to razlog, da ni zaprosil za državno pomoč. Kljub temu pa pohvali državo in pristojne institucije, ki so poskrbele, da so strugo Dragonje po katastrofalni ujmi očistili in uredili, saj je bila prav zaraščena struga glavni krivec za poplave takih razsežnosti. »Dolina je sicer dobila nekoliko spremenjen videz, a je kljub temu ostala prvobitna. Tudi mi se trudimo, da bi jo naši obiskovalci začutili in spoštovali prizadevanja pri tem projektu in tako na svojevrsten način ustvarili sožitje med človekom in naravo.«

Več v Jani št. 36, 6.9.2011