Za mnoge se življenje konča, ko se upokojijo,« začenja pripoved. Zato si sam nenehno postavlja nove izzive, ki ga ohranjajo mladostnega. Zdaj počne to, kar si nekdaj zaradi pomanjkanja časa ni mogel privoščiti – poje in pleše. Njegovo življenje je bilo polno hitrih obratov, zmeraj je zbral dovolj poguma, da je začel znova. »Veliko sem se naučil od židov, ki so v Angliji in Ameriki na številnih vodilnih mestih v gospodarstvu, medijih in politiki. Največja težava Slovencev sta nevoščljivost in kritiziranje. Židje so uspešni, ker držijo skupaj. Nekoč sem bil pri njih v službi in moram reči, da so se vedno držali tistega, kar so obljubili. Dali so mi tudi zelo zanimiv napotek: »V trenutku, ko vidiš, da ti ne gre več, moraš biti prilagodljiv in iti v drugo smer.« In ko sem videl, da mi gre nekje voz navzdol, nisem več vztrajal pri poslu, ki je delal izgubo.«

S trebuhom za kruhom
Njegova mladost je bila zelo trda. »Ampak hvala bogu težkim začetkom, ker sem potem nekaj naredil iz sebe,« pravi. Kot razočaran študent medicine je namreč že zelo zgodaj zapustil takratno Jugoslavijo in odšel s trebuhom za kruhom. V Londonu se je znašel brez staršev, prijateljev, brez ficka v žepu, kar je bil seveda zelo frustrirajoč občutek. A prav ta stiska ga je prisilila, da je začel delovati. Svoj prvi denar, ki ga je nekako postavil na noge, si je izposodil od katoliške organizacije v Londonu. Bilo ga je ravno dovolj, da si je uspel najti prvo službo. Kot študent medicine je najprej delal v bolnišnici. Ker je bila plača premajhna za življenje in nadaljnji študij medicine, je zadnjega opustil in se podal naprej. Nekaj časa je prodajal medicinske instrumente in si uspel prihraniti nekaj denarja, nato se je odzval na oglas v časopisu in se preskusil kot prodajalec prestižnih avtomobilov. Naključje je hotelo, da je prvi avtomobil prodal lastniku tovarne za ženske večerne toalete, nekemu izredno bogatemu Grku iz Cipra. »Postala sva prijatelja in nekega dne mi je potožil, da je njegova modna kreatorka zbolela, da pa bi moral nujno v Pariz po nove modele oblek.« A težava je bila v tem, da ni znal risati, fotografiranje pa je bilo takrat strogo prepovedano. »Moja mama je bila slikarka in po njej sem podedoval slikarski talent, zato sem se ponudil, da jih grem jaz narisat v Pariz. Narisal sem štirinajst modnih kreacij in deset od teh je bilo tako uspešnih, da mi je takoj ponudil službo v podjetju.« To je bila odskočna deska Maksove kariere modnega kreatorja v Londonu.

Več v Jani št. 44, 2.11.2011