Zdravnik onkolog, profesor na mariborski in ljubljanski fakulteti in, zaradi dediščine družine, ki mu je v zibelko položila širino, skrb za sočloveka in humanost, tudi publicist, ki zna v imenu malih ljudi politiki postavljati prava vprašanja. Nazadnje jih je v obliki sedemindvajsetih državljanskih vprašanj javno postavil v Sobotni prilogi. Vsako zapisano misel, s katero je opozarjal na nepravilnosti, je argumentiral in ponudil rešitev. Ter pripisal, da naproša politične stranke, naj sporočijo, s katerimi predlogi se strinjajo, da bi se znali volivci odločati o izbrancih ljudstva. Odgovorili sta dve, a nobena izmed parlamentarnih.
Je bil vaš oče Fran, profesor zgodovine, publicist, rektor in nosilec častnega doktorata, tisti, ki vas je usmerjal v analitično razmišljanje, empatijo, etiko, v vse to, kar izražate v 27 državljanskih vprašanjih?
Oče je bil malo poseben človek za današnje čase, v nekaterih pogledih zelo omejen – ni znal skuhati niti kave, v drugih pogledih pa izredno topel. Oče in mama sta znala v družini gojiti humano razpoloženje: nikoli ni bilo nobenega »grebatorstva«, čeprav je bil rektor univerze, živeli smo v najemniškem stanovanju, vedno je cenil male ljudi, pomagal znanim in neznanim. Nekaj sem res dobil od očeta, hkrati je poklic zdravnika takšen, da te pelje v razumevanje malih ljudi, tistih, ki niso najbolj močni, ki so bolni, oropani vsega – in jih poskušaš znanim in neznanim. Nekaj sem res dobil od očeta, hkrati je poklic zdravnika takšen, da te pelje v razumevanje malih ljudi, tistih, ki niso najbolj močni, ki so bolni, oropani vsega – in jih poskušaš razumeti ter jim pomagati. Ja, pri vseh teh 27 točkah se vidi, da mi gre za bolj pravično in pošteno družbo.
Saj smo vsi mali ljudje, le da ste verjetno imeli v mislih ljudi, ki nimajo zvez, poznanstev in denarja in so zato prikrajšani?
Temu lahko rečemo pozitivna diskriminacija tudi v medicini: če pride k meni v ambulanto nekdo, za katerega se na prvi pogled vidi, da dela na gradbišču, ki komajda zna slovensko, mislim, da smo zavezani k temu, da mu še bolj pomagamo pri uresničevanju njegovih pravic; bolj kot tistemu, ki ga že dva dni pred pregledom najavi tajnica in pravi, da bo prišel direktor na pregled. Zato je treba gledati na te ljudi s stališča pozitivne diskriminacije.
Zdi se mi, da ste v tem oziru bolj bela vrana.
Mislim, da ne, na Onkološkem inštitutu smo v zelo veliki večini takšni, ki poskušamo razumeti bolnika, zanj narediti največ, poskušamo zaščititi revne in tiste, ki nimajo moči. Zelo malo mojih kolegov dela v zasebnih ordinacijah – nimajo časa, energije in moči. Kadar pridem po desetih urah dela domov, sem preprosto utrujen in ne morem še v zasebno ambulanto – pa bi tam lahko več zaslužil. Ampak, saj ni denar čisto vse.
Toda če govoriva širše, o zdravstvu …
Stvari je treba urediti z vrha, ne moremo jih postavljati na moralo in etiko. Kar se tiče zdravstva in tega, da ljudje delajo zasebno za denar in da si tja kanalizirajo svoje paciente – takšno ravnanje je konflikt interesov, ki jih mora država urediti z zakoni: zdravniku, ki si želi delati kot zasebnik, bi moral javni zavod dati, če sva popustljiva, šest mesecev časa, v katerem dela v obeh službah, nato se mora odločiti. V tem času si bo zdravnik ustvaril svoj »bazen« pacientov, uredil delo in videl, ali lahko dela samo kot zasebnik. Te dvoživke, ki jih zakon dopušča in celo spodbuja, niso dobre.
Argument je, da naj bi se tako reševale čakalne dobe.
Čakalne vrste so dveh vrst: ene so tiste, pri katerih se ne sme čakati, to so urgenca in večina preiskav, ker sicer ne veš, kakšna je diagnoza in kako nujna je obravnava. Ko prideš do diagnoze, je normalno, da so za nekatere stvari čakalne vrste – mislim, da prav nobena država nima sistema, v katerem bi iz javnega denarja v enem tednu operirali vse obrabljene kolke.
Težava je v tem, da premnogi preskakujejo vrste.
Zato se čaka, ja. V Angliji je čakalna vrsta zakon, ne moreš je preskočiti. Pred leti je neka ministrica preskočila vrsto, posredovala je za sorodnika pri operaciji tumorja – takoj je morala odstopiti. Preskakovanja ne more biti, a natančno to se dogaja v samoplačniških ambulantah: plačaš trideset evrov in greš prek vrste. Mislim, da je malo vrst zato, ker fizično ni mogoče, recimo, operirati več ljudi – ob sobotah operira malo kirurgov, torej so še proste zmogljivosti. Največkrat je omejitev denar, in če je tako, ne vidim razloga, zakaj si, recimo, uspešen podjetnik ne bi plačal operacije kolka zdaj in bi čez dve leti, ko bi prišel na vrsto, dobil denar od zavarovalnice. Tako ne bi nikogar izrinil iz redne vrste – to bi bilo pošteno in s tem bi se preprečila korupcija. To, da nekdo preskakuje vrste, je korupcija, največkrat v zvezah in poznanstvih. Jaz nimam čakalnih vrst, vse paciente naročimo takoj – s tem smo se rešili velike večine intervencij. Ljudje so na vrsti najpozneje v dveh tednih, to pomeni, da je v ambulantah nemogoča gneča, a vsi pridejo notri. Če bi uvedli vrste, bi telefoni zvonili zaradi intervencij ves čas – razen za tisto tretjino bolnikov brez zvez: tisti najrevnejši in najbolj zapostavljeni bi pa potem čakali na pregled dva meseca.
Zdravstvo je ena od tem pri 27 državljanskih vprašanjih, ki ste jih postavili, v tem sklopu ste pisali o dopolnilnem zavarovanju.
O zdravstvu, tudi o dopolnilnem zavarovanju, ki naj bi ga odpravili in priključili obveznemu. Mislim, da to pravno ni ustrezno: če se ljudje odločijo, da se prostovoljno zavarujejo, kako lahko obvezno zavarovanje požre dopolnilno zavarovanje. Ljudje se lahko zavarujejo, če tako želijo, a nabor stvari, za katere se lahko dodatno zavarujejo (ki bi ga morali plačati s položnico in pri zavarovalnici, ki si jo izberejo), mora biti povsem ločen od tistega, kar ponuja obvezno zavarovanje. Jaz bi dal vse zobozdravstvo do petindvajsetega leta brezplačno, vse drugo pa absolutno samo na dopolnilno zavarovanje – to, da imaš eno plombo na leto, je smešno. Enako je s kozmetičnimi operacijami, nenujnimi reševalnimi prevozi, hotelskim delom zdraviliškega zdravljenja. Obveznemu zavarovanju bi bilo treba spet uvesti participacijo, kot jo ima velika večina evropskih držav na način prilagajanja dohodku (štiri odstotke lanske dohodnine kot zgornja meja, tako bi spodbudili ljudi k varčevanju), da revni ne bi bili prizadeti.
Več v Jani št. 44
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
