Berggruen je skrivnost na dveh nogah. Pri šestinštiridesetih letih in milijardah na bančnem računu bi človek pričakoval, da bo že desetletja polnil strani takšnih in drugačnih medijev, a je o njegovem življenju komaj kaj znanega. O njem beremo šele zdaj, ko se je tako odločil sam. Ne, da ne bi novinarji že prej poskušali predstaviti tega zanimivega moža, a v zid molka se zaletijo že takrat, kadar ga poskušajo najti. Celo njegovo najožje osebje polovico časa ne ve, kje natančno je. Ko so njegov profil poskusili objaviti v neki nizozemski reviji, je preprosto pokupil vse izvode in jih dal uničiti, ker se mu je zdelo, da so ga preveč pozitivno orisali. Odkar je prodal vsa svoja luksuzna stanovanja in vile – neumno se mu zdi plačevati davke za nekaj, kar večino časa stoji prazno – živi v hotelih po svetu. Tudi avta nima več, je pa ohranil zasebno letalo, ker se mu to zdi »bolj praktično«. Njegovi zaposleni ga le redko vidijo. Dela po štirinajst ur na dan, a ne v pisarni. Raje ima restavracije ali z blackberryjem v roki v galopira po Centralnem parku.
Lastnina je precenjena. Sin enega najuspešnejših trgovcev z umetniškimi deli Nicolas je odraščal v Franciji in Švici ter sanjal o tem, kako bo nekoč velik pisatelj. Bral je Marxa in Lenina, Sartra in Camusa. Kot zagret levičar je zavrnil učenje angleščine v šoli, ker je bil to jezik imperializma. Pri sedemnajstih je začel študirati na univerzi v New yorku in se igrati z majhnimi investicijami v vrednostne papirje. Iz nekaj tisoč vloženih dolarjev je že kmalu po diplomi ustvaril dovolj velik kapital, da je z njim kupoval celotna podjetja. Zaslužene milijarde ga ne zanimajo preveč. »Imeti stvari v lasti se mi ne zdi preveč zanimivo,« pravi. »Živeti v razkošju in drugim kazati, kaj vse si lahko privoščim, me niti malo ne privlači. Vse, kar imam, je le začasno. Naš čas tu je omejen. To, kar ustvarimo, naša dejanja in uresničene zamisli, to pa traja večno. V tem je edino pravo bogastvo.« Berggruena niso samo prazne besede. Njegova oporoka je že napisana. Bogastvo zapušča v dobrodelne namene, svojo zbirko umetnin pa novemu muzeju v Berlinu.
Reševanje sveta.

V razvitih demokracijah je skorajda sveto pravilo, da bogati del svojega denarja podarijo v dobrodelne namene. A Berggruenu ni dovolj izkopavati vodnjake v Sahari in pošiljati vreče riža na poplavljena območja. On meri više, vse do reševanja sveta, kot ga poznamo zahodnjaki. Berggruen bo rešil demokracijo.

Več v tiskani izdaji revije Jana št. 46, 15.11.2011