Predelava skladbe Smooth Criminal Michaela Jacksona in objavljeni video na you tubu z milijoni klikov vama je spremenila življenje, zaradi nje vaju je poiskal Elton John. Kaj se je zgodilo?
Stjepan: Potem, ko sva objavila video, je nastal pravi kaos. Videlo ga je izjemno veliko število ljudi v zelo kratkem času. Med njimi so bili pomembni ljudje iz glasbene industrije, eden izmed njih je bil Elton John.
Luka: Počutiva se res, kot da sva zadela na loteriji. Elton me je osebno poklical na mobilni telefon. Takrat sem bil v Londonu na Royal Academy of Music. Bil je navdušen ter naju je še isti dan povabil k sodelovanju.
Luka, vi ste njegov štipendist – kako se je to zgodilo?
Pravzaprav je zelo veliko naključje. V Londonu sem bil na študiju delno štipendiran tudi iz Eltonovega sklada. Zbira namreč sredstva za nadarjene študente, ki si ne morejo privoščiti zelo drage šolnine. Zato je vse skupaj še bolj noro, saj si nikoli nisem mislil, da bom čez nekaj mesecev z njim muziciral na istem odru.
Kako velik uspeh je povabilo legendarnega glasbenika na evropsko in svetovno turnejo, se niti ne zavedamo: a to pomeni garanje, garanje in še enkrat garanje. Kakšna je cena za uspeh?
Stjepan: To zna biti zelo naporno, še posebno potovanja in neprestano menjavanje letal in hotelov. Najbolj zoprni so varnostni pregledi na letališčih ter neprestani nadzori dokumentov in vozovnic. Vendar je vredno, saj pride takšna priložnost samo enkrat v življenju.
Luka: Ja, vse skupaj je kar naporno, vendar ko si na odru in igraš za ljudi, pozabiš na vse tegobe in napore potovanj. Najlepši del turneje sta pravzaprav igra in uživanje na odru.
Pravzaprav ni povsem res, da duet 2Cellos sestavljata dva hrvaška glasbenika, kot se je pisalo. Vi, Luka, ste se rodili v Mariboru, mati prihaja iz Izole, oče je iz Dubrovnika in je čelist. Kje živijo starši, kje vi in zakaj se vračate v Maribor?
Tako je, rodil sem se v Mariboru, tam sem obiskoval nižjo in srednjo glasbeno šolo. Po osnovni šoli me je pot vodila v Zagreb, tam sem se vzporedno vpisal na Akademijo za glasbo v Zagrebu in z osemnajstimi leti diplomiral. V Maribor se zelo rad vračam, saj je tam moj dom ter tam živijo starši in družina. Veliko časa preživim v Zagrebu in Dubrovniku.
Kako je teklo življenje vam, Stjepan, v Istri, kako so vas vzgajali starši?
Starši so mi bili v veliko podporo. Istra na žalost ni ravno dobro okolje za glasbeni razvoj, saj nima veliko dobrih profesorjev za violončelo in godala, tako da sem zelo zgodaj moral oditi od doma.
Zakaj sta si v otroštvu izbrala ravno igranje na violončelo, ki sicer premore paleto izrazov – od žametne mehkobe do silne odločnosti?
Stjepan: Ko sem bil majhen, sem ga slišal na radiu in takoj me je privlekel ta zvok – toplina in barva tona. Zelo čudno pravzaprav, da sem že tako mlad občutil to čarobnost tona.
Luka: Ker je moj oče violončelist, je prav on glavni »krivec« za to, da sem izbral violončelo. Bil sem zelo mlad, imel sem pet let, tako da se niti prav ne spomnim, kako sem natančno začel. Vendar vem, da je to zmeraj bila moja strast in glavna stvar v življenju.
Vadba je naporna, lahko tudi dolgočasna, zahteva vztrajanje in doslednost, očitno je, da vaju puberteta ni vrgla iz nje – zakaj?
Luka: Ja, pravzaprav sva ravno v puberteti najbolj zagrizla in začela vaditi kot norca. To so odločilna leta, ali odnehaš ali pa še bolj zagrizeš. V najinem primeru je vse to odrekanje vredno in zelo sva hvaležna za vse, kar se nama dogaja. Imela sva veliko podporo staršev, brez katere sedaj ne bi bila tu, kjer sva.
Več v Jani št. 46
tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
