Začelo se je počasi, po otroško, s kaseto Marte Zore, ki jo je Tristan, takrat še Rok, znal na pamet. Pesem Še si tu je neprestano zvenela iz njegovega grla, besedilo je znal na pamet, a pomen besed je začel odkrivati šele pozneje, na pragu pubertete, ko je za darilo dobil zgoščenko Zimzelene melodije Mojmira Sepeta - Mojzesa. Malo je čakala na pravi čas, saj je fanta zanimalo tisoč stvari: že v osnovni šoli kultura, gledališče in umetnost, a bolj kot vse drugo starejši ljudje in njihove zgodbe, tisti čarobni svet spominov, ki ga je prababica v mali istrski vasici znala prenesti na fantiča, da jo je poslušal odprtih ušes in oči. Zgodbe iz preteklosti so ga zanimale veliko bolj kot vrstniki, enako kot ga še vedno zanimajo stare fotografije, stare knjige, zgodovina in – glasba!
Prav očaral ga je tetin stari pianino, ki postal njegova najljubša igrača in velik učitelj hkrati: kadar je bil pri babici, je šestletnik sedel za klavir, se po spominu in posluhu učil igrati znane melodije. Kmalu je začel poslušati zimzelene melodije s Slovenske popevke in iskal informacije o skladateljih, pesnikih in pevcih tistega časa. Najljubša je postala in ostala Elda Vile. Močno, res močno jo ceni tudi danes, meni, da so njene interpretativne in vokalne sposobnosti veliko večje kot sposobnosti marsikatere svetovno znane pevke. »Elda ima nekaj, s čimer da najbolj preprostemu besedilu tako močno noto, da se te dotakne prav v dno srca.« Poleg Eldine čutnosti so ga očarale otožnost, nežnost in globina Majde Sepe, šansonjerska dramatičnost Marjane Deržaj, pa Tatjana Gros, Berta Ambrož, Beti Jurković, Lidija Kodrič, Irena Kohont. Kdo ve, zakaj so se ga pevci dotaknili manj.
Strast ne sme biti rutina
V otroških letih, takrat ko se je vpisal v glasbeno šolo in se učil skrivnosti flavte, ker se mu je zdela eksotičen inštrument, je še sanjal, da bo operni pevec. Tudi zato se je pozneje, po letih učenja igranja prečne flavte in klavirja, odločil za nabiranje pevskega znanja pri prof. Cestnik.
O resnem igranju klavirja, o katerem pravi, da ga z užitkom posluša, ni resno premišljal. »Nisem hotel biti Mozart, hotel sem biti Sepe, a on je imel pomembno prednost – imel je poezijo!«
Toda do spoznanja »želim si biti Sepe!« je preteklo še precej vode. In šole, takšne in drugačne. Na gimnazijo Ledina se je vpisal zaradi pevskega zbora, ki je pred nekaj leti slovel kot eden boljših, sodeloval je pri raznih predstavah, dogodkih, koncertih in bil aktiven tudi kot predsednik dijaške skupnosti in odgovorni urednik šolskega časopisa Mladika. Mimogrede se je naučil nekaj jezikov in se nenadoma zavedel, da je pravo ljubezen do glasbe spoznal in občutil šele s petjem.
Od tam, od ur učenja in občasnega petja, do uresničene želje, zgoščenke Večer za dva s pesmimi s Slovenskih popevk, ni minilo veliko časa – natančno eno leto. A v tem prelomnem letu se je zgodilo zelo veliko: maturiral je, postal študent matematike in se odločil, da kljub študijskim obveznostim stopi v svet glasbe.  Zaradi ljubezni. Toda kot glasbenik kljub nesporni nadarjenosti ne želi delati, ker noče, da bi se strast spremenila v rutino. Raje se je odločil za izbor pesmi, poiskal avtorje, jih navdušil, našel aranžerje, ki so stare pesmi preobleki v nova oblačila, in jih posnel velikim orkestrom.
Večer za dva
Morda bo kdo, ki Tristana ni slišal peti, rekel, aha, sin bogataša se pač malo igra z glasbo. Toda vsi, ki so ga že slišali peti, in tisti, ki so ali bodo poslušali zgoščenko Večer za dva, o kateri je producent Grega Forjanič rekel, da je v več pomenih izdelek desetletja, bodo ob takšnih površnih besedah le odmahnili z roko.
Kajti Tristan zna peti, zna čutiti, pesmim, polnim čustev, za vdahniti dušo. Zato ker je osebnostno zrel, ker ve, da je pesem ubesedeno čustvo, ker se zaveda, da je glasba nebesedni jezik čustev, občutkov, hrepenenja; ker si želi ohraniti sanje, doživljati nepozabne trenutke, čutiti umetnost.
In ne nazadnje tudi zato, ker sta ga njegova mentorja, Jure Robežnik in Mojmir Sepe, legendi slovenske glasbe, po prvih negotovih korakih pohvalila. Mu pomagala. In se ob njem, kot sta dejala, pomladila.

Več v Jani šr. 49

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ