Poleg igranja in nastopanja je njegova velika ljubezen tudi slikanje. Le naključje je hotelo, čeprav sam v njih ne verjame, da se je na koncu namesto na likovni akademiji znašel na igralski. A to umetnost si je, kot je rekel, prihranil za upokojitev. Danes je sicer upokojen, a še vedno zelo uživa v igranju. »Pride čas, ko te ne rabijo več, ko ne zmoreš  več ali si več ne želiš,« pravi. »Ampak zdaj si še vedno želim igrati in sem pri moči. Delam z veseljem, vesel sem, da delam. V teh kriznih časih je delo dragoceno. Sploh je dragoceno, da lahko delaš nekaj, kar te veseli. Koliko ljudi je na tem svetu, ki delajo nekaj drugega, da bi potem delali, kar jih veseli. Še več jih je, ki morajo zelo veliko delati, da sploh lahko preživijo, in tako ne morajo izraziti svoje nadarjenosti.« Sam jih je začel izražati že zelo zgodaj. Ko mu je pri dveh letih umrla mama, je bil do odhoda v šolo, ko se je spet vrnil k očetu na Jesenice, v reji na Dolenjskem v vasi Lobček. Dve ženski sta ga vzgajali in ena ga je naučila veliko pesmic, ki jih je brez sramu in z veseljem recitiral, kamorkoli so prišli. Nastopal je na proslavah, sodeloval pri lutkovni sekciji in že v mladih letih veliko igral. Poleg tega je vedno rad hodil v planine, napravil je celo alpinistični tečaj. A zaradi obilice dela pa tudi zabave se je telesno uspaval. »Po kakšnem težkem dnevu smo se radi sprostili in nekaj popili. Nič ne rečem, tudi ta izkušnja je bila odlična.« Ko je moral pri neki predstavi izvajati skoke, padce in prevale, je imel tako razbolelo telo, da se je zamislil.

Več v Jani št. 49, 6.12.2011