Najprej je treba zelo preprosto povedati, za kaj gre, ali ne? Knjiga Cavazza je biografski roman o igralcu Borisu Cavazzi, ki ga je napisala novinarka in publicistka Vesna Milek. Dve leti sta se dobivala na kavi. Vesna je lovila Borisov ritem življenja in ga ujela. Zanjo je bilo to pogumno. Pa najbrž tudi nevarno kot »emocinalni tobogan«, zanj pa pravzaprav, kot sta povedala v Unionski dvorani ob izzidu romana, »precej očiščujoče«. Nastala je Knjiga, ki jo je napisalo Življenje.
Zate, sin moj. Najprej sem ga samo gledala. Cavazza na platnici. Za malico sem ga odprla. Napaka. Ob hrani to branje ne znese. Začela sem jokati že na šesti strani: »Zate sin moj, ki si odšel prvi. Zate, moj drugi sin, ko si odšel, ko sem mislil, da se določenemu človeku zgodi določena kvota bolečine in da mu to daje alibi, da se kaj tako strašnega ne more več zgoditi. Zate, moj sin, ki si vse to preživel in postal tak človek in igralec. Zate, moj sin, ki plešeš breakdance, poslušaš Michaela Jacksona in rišeš mone lize ter se te te stvari še niso dotaknile. In zate, Mojčka moja. To bom napisal za vas.«
Nehala sem jesti in prvo noč tudi spati. Mislila sem na oba. Na Vesno (Milek), ki je zmogla vse to ponotranjiti, nedokončano nadaljevati, se vživeti v toliko močnih položajev, za katere se v knjigi čuti, da jih je med pisanjem in poslušanjem živela z njim. To je težko breme. Preveč adrenalina. In nanj, kako je sploh preživel? To ga menda sprašujemo novinarji, ki se imamo za malo bolj resne. »Preživiš pač. Saj ne vem, ali sem. Ne umreš samo enkrat.« Kako je preživela Vesna? Rekla je nekako v smislu, da je dobro, da morajo novinarji v Sloveniji delati več stvari hkrati, da preživijo, ker če bi se v času, ko je pisala knjigo o Cavazzi, posvečala le njej, je morda ne bi bilo več, ker je bilo obdobje, ko je kar naprej zbolevala. Pisala je organsko in tako je tudi branje.
Bolečina. »Mogoče bi namesto z ljubeznijo moral začeti z boksom. S prvim udarcem. Z bolečino.« Piše, da je prva stvar, ki se je spomni, bolečina. Piše, da »človek nikoli ne spozna samega sebe tako kot v borbi. V tistih dveh, treh rundah sprostiš svojo temno energijo, svoje sence. Ko končaš, se počutiš čist in lahek … Podobno je pri igri. Predvsem kadar igraš negativno vlogo. Iz sebe izčistiš svoje najtemnejše plati,      zato je dobro, res je dobro igrati negativce. Boks me je zdravil. Zdaj to vem, tako kot me je zdravila igra. V tem smislu sem si zase, kakršen sem bil, izbral idealen poklic.« Pravi, da bi ga uvedel v politiki: »Vsem bi dal igrati ekstremne negativce. Naj pridejo ven. Naj jih ne zatirajo, naj jih spustijo, pa da vidimo, kakšne groteske bi prišle na dan.«

Več v Jani št.49, 6.12.2011