Na pesmi Parnega Valjka mnogo ljudi veže ogromno lepih spominov. Po nekaj letnem mirovanju so fantje pred časom spoznali, da je kemija, ki jih veže med seboj in s publiko enostavno premočna, da bi se ji upriali, zato so se vrnili na oder. Že v soboto se bodo spet predstavili v Ljubljani na velikem koncertu v Stožicah.
Karizmatični pevec Aki Rahimovski se ne obremenjuje z leti, saj je Peter Pan v njegovem srcu še vedno zelo živ. Osrečujejo ga ljudje, predvsem družina in prijatelji, ki jih ima po vsem svetu. Življenje živi strastno. Njegove zgodbe s potovanj so tako žive, da se človek z lahkoto z njim preseli v Avstralijo, Ameriko. Opisi njegovih kulinaričnih podvigov za prijatelje so tako slikoviti, da začutiš vonj in okus jedi. In ko spregovori o bitjecu, ki ga je pred letom in pol začaralo, postane še tebi toplo pri srcu. Vsa ta doživetja in občutja mu pomagajo prebroditi manj prijetne trenutke v življenju.
Nekaj let je minilo od najinega zadnjega pogovora. Kaj pomembnega se vam je zgodilo v tem času?
Imam srečo, da se mi je v življenju zgodilo veliko več lepih stvari kot slabih. Kaže, da me Bog čuva (smeh). Med drugim sem ponosen na sina, ki je šel po mojih stopinjah in začel peti, pa postal sem rokerski dedek, tako kot Rolling Stonesi. Srečen sem, da bo moj vnuk, ko se bodo otroci pogovarjali med seboj, lahko rekel, moj dedek je roker. To so življenjski uspehi. Osrečuje me, ker vem, da se bo moje življenje nadaljevalo skozi prihodnost vnukov. Sicer pa sem se po tem, ko je Parni Valjak pred petimi leti nehal nastopati, spoprijel z novim izzivom! Prepustil sem se avanturi in posnel samostojni album U vremenu izgubljenih.
Naslov je simboličen (V času izgubljenih). Zakaj?
V času tehnološkega napredka smo izgubili tradicionalne vrednote, kot sta družina in dom. Kje so tista nedeljska kosila, ko se je vsa družina zbrala, pa si videl svoje nečake, slišal, s kakšnimi težavami se ukvarjajo družinski člani, kaj se jim je dogajalo med tednom? Ta druženja so družino povezovala. Toda v času interneta in mobilnih telefonov smo se odtujili. Zgodi se, da se na parkirišču spremo s človekom, za katerega se pokaže, da je naš najbližji sosed v bloku, pa ga še nikoli nismo opazili. V hitenju za delom in denarjem smo izgubili vse te lepe stvari, prijatelje in pogosto tudi sami sebe. Sporočilo albuma preveva optimizem, da se bo nekoč vendarle vrnilo vse, kar je tradicionalno bogatilo življenje vsakomur od nas.
Veliko govorite v druženju. Ste si kdaj zaželeli malce samote?
Ne, nisem tak tip. Po horoskopu sem dvojček, in tudi ko sem sam, mi moj drugi dvojček ne da miru in me preganja v družbo. Tistih pet minut pred spanjem, ko se človek ulovi v misli, pa se mi je zgodilo zaradi let. Nenadoma sem ugotovil, da je petdeset let mojega življenja že minilo.
Vas je to obremenilo?
Mislim, da je v vsakem od nas malce strahu pred leti. Morda je vse to, kar delam, tudi bežanje pred takšnimi mislimi, ki te sicer lahko potisnejo v depresijo. Nimam časa razmišljati o tem. Moje življenje ustreza mojemu bioritmu, tako da nimam prostora za takšno razmišljanje.
Se spomnite trenutkov, ko ste izvedeli, da boste dobili vnuka?
Uh, tega veselja se ne da opisati. Še lepše je to novico podeliti z najbližjimi! Nekoč je naziv »dedek« napovedoval starost, opozarjal je, da se je začela tvoja odjavna špica. Danes pa dedki po mojem še vedno čvrsto stojimo na svojih nogah. Starostne meje so se premaknile, ljudje dolgo živijo. Šestdesetletniki so še vedno vitalni, ukvarjajo se s športom, vozijo dobre avtomobile, še vedno živijo povsem normalno življenje. Najpomembnejše od vsega pa je, da ne ostariš tukaj (pokaže na srce) – tukaj mora vedno biti Peter Pan. Če ti uspe ostati deček v srcu, potem te ta motor žene naprej!
Kako vaš Peter Pan preživlja trenutke z Davidom?
Ko bo še malce zrastel in če bom zdrav, ga bom gotovo peljal na kakšno mojih turnej. Nisem navaden dedek, ki lovi ribe, lahko pa ga bom peljal na koncerte, ga uvedel v glasbo. Prepričan sem, da ima tudi on naš glasbeni gen. Glasba je lepota! Je temperamenten, vesel otrok, in ko imam čas, ga obiščem. V teh trenutkih nastajajo slike, ki za vedno ostanejo v srcu.
Velikokrat omenjate zdravje. Imeli ste težave s hrbtenico, pravite, da se niste dovolj pazili in razvajali. Ste zdaj prijaznejši do sebe?
Ne, še naprej me čuvajo drugi (smeh). Zaradi svojega temperamenta verjetno pozabljam na leta, ki pa kljub vsemu povzročajo fizično izrabljenost telesa, ne glede na to, kako mladega se počutiš. Fizika dela svoje, vedno se šalim, da te začne zafrkavati datum proizvodnje. Toda ko se povzpnem na oder, pozabim na vse. Ko vidim mlado občinstvo, ki me z vseh strani obda z dobrimi vibracijami in me polni s svojo energijo, sem del njih, počutim se kot deček, kot mladenič. Najbolj me veseli, ker imamo na koncertih toliko mladih. Tri, štiri generacije prihajajo – od najstnikov do dedkov in vsi se enako odzivajo. Pesem je tista, ki vse spaja. Zato takrat, ko sem na odru, pozabim na leta, na hrbtenico, na vse. Fantje iz skupine sprašujejo, od kod mi energija. Pa jim razložim, da sem dvojček, starejšega pustim pod odrom, mlajši pa mi daje energijo na odru. Seveda sem po koncertu bolj utrujen kot nekoč, toda zdaj tudi nismo več vezani na vsakodnevne koncerte, tako da lažje pazim nase. Ampak vseeno uživam v življenju, ničemur se ne odrekam.
Kaj vas poleg glasbe osrečuje?
Na Hrvaškem v lokalih lahko spet kadimo, v šali pa pravim ljudem, da bomo leta 2012 tako ali tako vsi nehali kaditi, piti, jesti in početi tiste stvari, ki jih malce redkeje počnemo. Vsaj tako pravi majevski koledar, ki se takrat konča. Dejstvo je, da sem malo zaskrbljen, ko vidim, kakšne katastrofe se dogajajo v zadnjem času. Potresi, cunamiji, tektonske plošče so se začele premikati. Ob spremljanju poročil se človek nehote ulovi v razmišljanje. Kje bo udarilo naslednjič? Kljub temu pa ob vsem tem beremo tudi o čudežih, recimo o nekom, ki so ga po potresu na Haitiju po mesecu dni živega potegnili izpod ruševin. Ljudje jočejo od sreče, in to je tisto, kar me izjemno razveseli – življenje, moč preživetja! Kadar slišim, da je zbolel kdo od znancev, prijateljev, potem vsi v duši molimo, prosimo za zdravje tega človeka, in ko slišim, da je kdo od njih ozdravel, sem tako srečen, kot bi se vse to zgodilo meni!
