Življenje je bilo do Polone že prej kruto, a ob tej priložnosti ne bomo navajali podrobnosti, da je ne bi prepoznali tudi tisti, ki ne bi znali dobro sprejeti njene bolezni. Stigmatiziranje ljudi, okuženih z virusom HIV, zlasti bolnikov v zadnjem stadiju bolezni – torej obolelih za aidsom – je namreč v družbi še vedno veliko, in prav to je skorajda najhujši problem obolelih. Torej bomo povedali samo to, da je Polona sama vzgajala hčerkico in se pogumno prebijala skozi življenje, ko je maja 2001 spoznala Aleša, uspešnega in ljubeznivega poslovneža, ki je potoval po svetu, ločenca, ki pa je imel ves čas dobre odnose s svojima hčerkama. Poloni se je zdel čudovit, njun odnos je bil dober, njej, ki je tako zelo hrepenela po družinskem življenju, pa se je vse skupaj zdelo kot pravljica. Aleš je bil videti zdrav, težave je imel le s pogostimi prehladi, pešal mu je vid in zdelo se je, da mu je začel pešati tudi spomin. Tri mesece po tem, ko sta zaživela skupaj, je Aleš nenadoma z njo pretrgal vse stike. Polona ni vedela za vzrok. Vseh teh podrobnosti se je spomnila šele sedem let pozneje, ko so ji postavili diagnozo in ko je dojela, da jo je okužil Aleš. Takrat je bil že eno leto mrtev. Torej tudi Aleš dolgo ni vedel, da je okužen. Ob neki priložnosti ji je povedal, da je opravil test za okužbo z virusom HIV, ker je za aidsom umrlo dekle, s katero sta bila par v mladosti, da pa je bil rezultat negativen. Polona mu je verjela na besedo in privolila v spolne odnose brez zaščite, česar si ne bo nikoli oprostila. Aleš je imel virus v sebi dvajset let, pa tega ni vedel.
Znamenja. Pet let ni imela Polona nikakršnih simptomov, ki bi kazali na virus v telesu. Zgodilo se je, da je imela nekaj mesecev rahlo povišano temperaturo, ker se je sicer dobro počutila, temu ni pripisovala kakšnega posebnega pomena. Danes ve, da je bilo to eno od znamenj, ki kažejo na obstoj virusa. Po propadli trimesečni zvezi z Alešem je imela Polona tri leta dolgo razmerje z Jakom. Razšla sta se, a sta ostala prijatelja. Od takrat ni imela nobenega partnerja. Leta 2006 je nenadoma začela čedalje bolj bolehati. Imela je izpuščaje po telesu in obrazu – prav na obrazu jih je bilo največ, bila je zabuhla in skorajda neprepoznavna. Mučilo jo je strahotno srbenje, nenehno je bila utrujena, izčrpana, s težavo je požirala, imela je vročino. Danes ve, da so vse to tipični znaki okužbe z virusom HIV, njo pa so leto in pol pošiljali od zdravnika do zdravnika, od enega do drugega testiranja na alergije. Bolečine in srbečica so bile tako neznosne, da je morala vsak dan dobivati injekcije, ki so ji vsaj malce umirile kožo in jo vsaj za nekaj časa odrešile trpljenja.
»Tudi sama sem bila že zelo bolna in že trikrat hospitalizirana, ko so mi znanci mimogrede povedali, da je Aleš v hudih mukah umrl zaradi nekega virusa. Pomislila sem, da je nekaj staknil na svojih potovanjih v Afriko. Na aids še pomislila nisem, saj še tega nisem vedela, da je to virusna bolezen. Žal pa od njegovih in nekdanjih tudi mojih prijateljev ni nobeden pomislil na to, da bi me morali opozoriti, naj grem na testiranje. Molk se zdi v naši družbi, celo če gre za smrtno nevarnost, mnogim primernejši od tega, da bi človeka na takšno nevarnost opozorili. Raje si rečejo ne bom se vmešaval v te stvari in molčijo,« pravi Polona.
Več v Jani št. 50, 13.12.2011
