Pri triintridesetih letih jo je presenetila diagnoza limfni rak, a pot do njega je bila daljša: prvi znaki, da je s telesom nekaj narobe, so se začeli dogajati več kot leto dni prej. »Močna utrujenost, podočnjaki, nisem se mogla zrediti in neizmerno srbenje.« Vse našteto je, ker je bila vedno zelo zdrava, pripisovala stresu ob selitvi in majhnima otrokoma. Toda srbenje je postajalo vedno bolj neznosno, tako da ponoči ni mogla spati. »Ves Bežigrad sem ponoči prehodila.« Večkrat je zaradi istih težav odšla k osebnemu zdravniku, a je ni vzel resno. »Na koncu, po pol leta obiskov pri njem, mi je hotel predpisati antidepresive in tablete za spanje, jaz sem samo želela, da mi da pregledati kri – neka mamina prijateljica, sicer zdravnica, je namreč napisala, na kaj naj bodo pri pregledu krvi pozorni glede na simptome. A je zdravnik rekel, da je predrago.« Šla je po drugo mnenje, saj je menila, da ima alergijo. »Zdravnica je rekla, da to ni alergija, slikala mi je pljuča in ugotovila, da imam med srcem in pljuči (mediastinum) za pest velik tumor. Potem sem že imela posteljo na Golniku.« Sledil je teden dni v bolnišnici, dnevi so bili zapolnjeni s preiskavami. Ni je zajel preplah, ni je zadela kap, ni se prestrašila, ni zajokala, in ker je bila brezvoljna, utrujena in tudi vesela, da ji bodo končno začeli pomagati, je vse preiskave prenašala stoično. »Čutila sem olajšanje, saj je bilo končno jasno, da si nisem domišljala.«

Diagnoza: limfni rak. Kakšna je diagnoza, ob odhodu iz bolnišnice ni vedela, a se ji je zdelo, da bo bolezen huda, čutila je tako. Končna diagnoza, potrjen rak, je prispela po pošti. Pisma ni niti odprla, raje je odšla na igrišče z otroki, in šele mož, ki je prišel domov, je odprl pismo in ji, ko se je vrnila domov, povedal. Limfni rak, tak, kot ga je imel oče. Ni jokala. »Zase sem vedela, da bom zmogla – tako me je vzgojil oče: prepričana sem bila, da bom zmogla, da se moram iz vsega česa naučiti. Nisem se hotela smiliti sama sebi, ampak vzeti življenje v svoje roke.«

Več v Jani št. 7, 14.2.2012