Ko ste diplomirali na veterini, ste bili prepričani, da boste pomagali živalim. V praksi se je pokazalo drugače.
Ko so od mene zahtevali, da usmrtim zdrave pse zato, ker se jih je lastnik naveličal, mi je postalo jasno, da veterinar služi pohlepu ljudi, ne pa potrebam živali. Podobno se je pokazalo na farmah, saj naloga veterinarja ni, da bo žival zdrava, temveč le tehnično brezhibna za zakol. Takrat mi je postalo jasno, da z znanjem ne želim služiti temu cilju, in sem poiskala službo drugje.

Pot vas je potem peljala v farmacijo, saj ste upali, da boste lahko pomagali ljudem?
Očitno sem morala tudi to področje spoznati na lastni koži, ker drugače ne bi verjela, kaj vse se dogaja v odnosu med farmacijo in zdravniki. Delala sem tudi na področju antibiotikov, bila sem del zgodbe o tem, kako spodbujati njihovo čim večje predpisovanje. Zato vem, pod kakšnim pritiskom so zdravniki, da jih predpišejo ne glede na morebitno škodo, ki jo s tem delajo pacientom in zdravstveni blagajni.

Kaj je bilo tisto odločilno, da naredite spremembo na poklicni poti, ki vas je pripeljala do zagovornice naravnih in celostnih rešitev?
Tako kot pri večini ljudi je bolezen največkrat najhitrejša spodbuda. Pri meni sta bila spodbuda moja otroka. Oba sta imela nenehne težave z dihali. Mlajši sin je bil zaradi tega večkrat hospitaliziran. Takrat sem kot mati opazovala, kako konvencionalna zdravila delujejo, kaj puščajo za seboj in koliko res lahko pomagajo. To je bil klic k radikalni spremembi v življenju in zdaj sem vesela, da so nam vse te težave bile dane kot spodbuda, da nekaj spremenimo.

Več v Jani št. 7, 14.2.2012