Šestdeset let je minilo od tedaj, ko je, kot se je nekdo poetično-športno izrazil, na drevo splezala kot princesa in prišla dol kot kraljica. Kar vsekakor upravičuje štiridnevni žur.
Bomo razložili.
Ups! Kralj Jurij VI. je že več let bolehal, poleti leta 1951 pa so mu odstranili rakavo pljučno krilo. Princesa Elizabeta in njen mož Philip, vojvoda Edinburški, sta zato odložila obisk Kanade. Ko sta vendarle odšla, so bila v njenih kovčkih črna žalna oblačila. Za vsak primer …
A kralj si je presenetljivo dobro opomogel, zato so leta 1952 načrtovali njegov obisk Južnoafriške republike, Elizabeta in Philip pa sta konec januarja začela turnejo po državah britanskega imperija. Začela sta s Kenijo, kjer sta državniški obisk kombinirala s safarijem.
Večer pred odhodom si je vsa kraljeva družina ogledala tedaj zelo priljubljeni muzikal Južni Pacifik, 31. januarja pa sta kralj in kraljica pospremila princeso Elizabeto in njenega moža na letališče. Takole se je dogodka spominjal lord Chandos, ki pravi, da je bil kralj videti slab: »Imel sem zlo slutnjo, ki se je še stopnjevala, ko je čas pred odhodom mineval. Kralj se je povzpel na teraso, da bi jima pomahal v slovo, in veter mu je razmršil lase. Obšla me je zla slutnja, da kralj zadnjič vidi svojo hčerko, in da se tudi sam tega zaveda.«
V zgodnjih urah 6. februarja 1952 je šestinpetdesetletni kralj Jurij VI. mirno umrl v spanju.
Mladi par, ki je v preteklih dneh opravil nekaj uradnih zadolžitev, je bil takrat v nekem kenijskem narodnem parku daleč od civilizacije na zasebnem safariju. Philipv zasebni tajnik Michael Parker je prepričal princeso, da sta šla 6. februarja navsezgodaj v opazovalnico gledat sončni vzhod. Na modrem nebu nad njima je lebdel orel. »Šele pozneje sem se spomnil, da je bilo to približno takrat, ko je kralj umrl,« je rekel. Ali kot je v svoj dnevnik zapisal diplomat sir Harold Nicolson: »Princesa Elizabeta bo priletela iz Kenije. Kraljica je postala medtem, ko je na drevesu v Afriki gledala, kako se pridejo nosorogi zjutraj napojit k izviru.«
Lovec Jim Corbett, ki je bil takrat v istem hotelu, pa je v knjigo gostov napisal: »Prvič v zgodovini je deklica kot princesa splezala na drevo in potem, ko je doživela, kar je sama opisala kot svoje najrazburljivejše doživetje, je naslednji dan splezala z drevesa kot kraljica.«
Vsekakor se petindvajsetletna Elizabeta takrat še ni zavedala, da je kraljica.
Nihče ji ni povedal, da je njen oče umrl.
Ups.
Princeso so pojedli levi: bil je hud piarovski spodrsljaj, uradno pojasnjen s tem, da je bila princesa tako daleč od civilizacije, da je niso mogli pravočasno obvestiti, vsekakor pa so novico o kraljevi smrti zaradi koronarne tromboze povedali novinarjem, preden so jo sporočili prestolonaslednici. Njeno spremstvo je izvedelo od novinarjev. Ti očitno niso bili predaleč od civilizacije. Ko so dvorjani telefonirali v Buckinghamsko palačo za potrditev, so bili tam šokirani: Kaj?! Ona še ne ve? Čim prej ji povejte!
Novica je potovala od ust do ust, od uradnika do uradnika, dokler ni prišla do Philipovega tajnika, ki jo je povedal vojvodi: »Videti je bil, kot da je nanj padlo pol sveta. Odpeljal jo je na vrt in potem sta se sprehajala gor in dol medtem ko ji je on govoril in govoril in govoril.«
Elizabeta ni potočila niti solze. Vsaj ne pred drugimi. Če je jokala, je to storila, ko je bila sama. Ko je izvedela novico, je odšla pisat opravičilna pisma gostiteljem, ker ni mogla dokončati turneje. Njen zasebni tajnik major Charteris, ki jo je videl nekaj pozneje, je poročal: »Sedela je pokončno, povsem je sprejela svojo usodo. Vprašal sem jo, katero ime si bo izbrala. Svojega, se razume.«
Fotograf John Jochimsen je bil priča njenega odhoda domov: »Jaz in še dva fotografa smo se odpeljali v lovsko kočo v upanju, da bomo posneli fotografijo princese, zdaj kraljice Elizabete, kako odhaja v London. Neki uradnik nam je povedal, da Njeno veličanstvo ne želi, da jo fotografirajo. Nemo smo stali zunaj, ko so avtomobili v oblaku prahu odpeljali in niti eden ni v tem zgodovinskem trenutku pritisnil na sprožilec. Ko sem gledal to mlado dekle, kraljico Velike Britanije, ko se je odpeljala, sem začutil njeno žalost, ko je samo dvignila roko v pozdrav nam, ki smo nemo stali tam, naši fotoaparati pa na tleh.«
Sedmega februarja sta Elizabeta in Philip priletela v London, kjer so zastave visele na pol droga, kinematografi in gledališča so bili zaprti, športni dogodki odpovedani.
Diplomat sir Evelyn Shuckburgh se spominja časopisne fotografije, ki je prikazovala Elizabeto, ki stopa iz letala. Samo nekaj mu ni šlo v račun: »Skrivnost pa je, od kod je dobila svoja črna oblačila. Pozneje sem slišal, da je kraljica Mary ukazala, da v življenju ne smeš nikamor brez črne obleke – če se kaj zgodi.«
Dvorna dama Pamela Mountbatten pa se je še dolgo spominjala Elizabetinih besed, ko je ta zagledala črne limuzine, ki so jih iz palače poslali po njih: »Oh, mrliške vozove so poslali.«
Navadni ljudje so kraljevo smrt seveda doživljali iz drugačne perspektive. Neka ženska, ki je bila takrat dvanajstletna deklica, je bila v šoli, ko so izvedeli novico: »Bili smo pri likovnem pouku, ko smo videli, da so britansko zastavo spustili na pol droga. Začeli smo se spraševati, kdo je umrl. Neki otrok z bujno domišljijo je menil, da je morebiti princeso Elizabeto na safariju požrl lev.«
Osmega februarja se je Elizabeta, ki je ni požrl lev, formalno razglasila za kraljico.
Kralja Jurija so pokopali 15. februarja. Žalno povorko je prenašala televizija – takrat je 50 milijonov Britancev premoglo komaj milijon in pol televizorjev – žalno slovesnost v windsorski kapeli pa je prenašal samo radio. Kazati kaj takega po televiziji se je zdelo nespodobno.
Zato pa je televizija prvič v zgodovini radostno prenašala Elizabetino kronanje, ki so ga s pomočjo meteorologov postavili na 2. junij. Vremenarji so izračunali, da je v tistem poletju to najbolj verjetni dan, ko bo sijalo sonce.
Seveda je deževalo.
Največja zabava na svetu: in potem, saj veste, kako je, enkrat se obrneš, pa mine šestdeset let. Puf – in gredo mimo rojstva otrok, poroke, ločitve, rojstva vnukov, in številni škandali. Veliko škandalov. In zato ne bomo razpredali o princesi Diani, o bivši vojvodinji Fergie, o nepriljubljeni snahi Camilli, o divjem vnuku Harryju.
Ne, ne bomo.
In zdaj smo tu, februarja je skoraj neopazno minila šestdeseta obletnica Elizabetinega prihoda na prestol – pa saj bi tudi ne bilo spodobno hudo praznovati, to je bila namreč tudi obletnica kraljeve smrti. Ampak Britanci seveda hočejo praznovati, v teh časih še posebej. Narod hoče dober žur. In ga bodo dobili. Junija.
Obeta se zabava vseh zabav, štiridnevno rajanje, ki se začne v soboto, 2. junija, in traja vse do torka, petega. Britanci se bodo tako intenzivno posvetili proslavljanju kraljilčinega diamantnega jubileja, da bodo šole, pisarne in tovarne kar zaprli. Prestavili so en praznični ponedeljek, jim podarili torek in tako pridobili štiri dni za čisto zabavo. Le kdo bi imel ob tem še čas hoditi v službo?
Proslavljanje se je sicer že začelo, člani kraljeve družine so se razpršili po svetu po protokolarnih obiskih, v Britaniji odpirajo številne razstave, imajo slovesne govore in prireditve, a višek bo vse skupaj doseglo v začetku junija. Britanci bodo rajali na uličnih veselicah, ki si jih bodo priredili kar sami v svoji soseski. To je v deželi že dolga tradicija, ki zbližuje sosede in je tudi najcenejši način, da človek bučno proslavi velike dogodke. Ob lanski poroki Williama in Catherine se je takih sosedskih zabav udeležilo okrog milijon ljudi, letos jih bo, računajo, na ulicah pirovalo vsaj tri milijone. Lokalne oblasti so dobile že na stotine vlog s prošnjo, da se na ulicah, kjer so zabave, zapre promet. Dvignil se je samo en glas protesta, guverner angleške banke je plaho čivknil, da so bo tisti podarjeni brezdelni dan kruto poznal na že tako slabi ekonomiji, pa ga nihče ni hotel slišati. Drugi raje računajo, koliko jim bo to neugnano rajanje prineslo. Veriga supermarketov Sainsburys predvideva, da bodo prodali več hrane za piknike in zabave, celo Francozi si manejo roke, ker bo njihov šampanjec tekel v potokih in rekah, veselijo se tudi prodajalci spominkov in izdelovalci porcelana, ki računajo, da bodo šle njihove spominske kolekcije krožnikov za med.
Po kraljici diši: izdelovalci dišav, hiša Floris, ki so leta 1926 izdelali parfum Royal Arms v čast Elizabetinega rojstva, so pobrskali po svojih arhivih, našli izvirni recept, ga majčkeno predelali in posodobili, ter vrgli na tržišče novo dišavo, Royal Arms Diamnod Edition. Za navadne ljudi je naprodaj eau de parfum (99 funtov za 100 ml), parfum pa bo na voljo samo v šestih starinskih kristalnih stekleničkah, na vsako bodo obesili bel dimant na zlati verižici. Eno bodo podarili kraljici, drugo bodo dali v svoj muzej, tretjo prodali na dražbi v dobrodelne namene, preostale tri pa lahko kupite po 15.000 funtov za stekleničko. Oh, in na stran so dali še liter koncentrata, če bi bil Njenemu veličanstvu novi parfum všeč in bi ga hotela še.
Če vam ni za kraljevski parfum, vas utegne zamikati kraljevski viski – na kraljičinem škotskem posestvu Balmoral so pred 60 leti destilirali viski, ki so ga šele letos pretočili v samo 60 steklenic. Eno bodo podarili kraljici, ostale bodo prodajali po 100.000 funtov za steklenico. Samo vprašajte za Diamond Jubilee pri Johnnyju Walkerju. Vsaki kristalni steklenici so priložili še dva kristalna, ročno gravirana kozarčka, vse skupaj pa je v skrinjici iz hrasta in borovca s kraljičinih posestev Balmoral in Sandringham.
Majčkeno cenejši (borih osem tisoč funtov za steklenico) je viski Glen Grant 60 years Old, ki ima, kot ste pravilno sklepali, tudi šestdeset let, natočili pa so ga samo omejeno serijo, le 85 steklenic.
Skupina poslancev, večinoma konservativcev, je podpisala predlog, naj znameniti stolp Big Ben preimenujejo v Elizabeth Tower, Elizabetin stolp, kar je seveda dvignilo pritisk republikancem, ki jim gre cirkus okrog diamantne obletnice že ves čas rahlo na živce. »To je obsceno!« je vzrojil njihov predstavnik.
Camilla, Elizabetina ne-najljubša snaha, pa je imela izvirno idejo: otroke, ki jih šole spodbujajo h kuhanju, je izzvala, naj za kraljičin jubilej izumijo novo jed, ki bo tako priljubljena, kot je znameniti »coronation chicken«, piščančja jed, ki so si jo izmislili za Elizabetino kronanje. Poleg piščanca so vpletene še marelice, majoneza, začimbe in curry, jed pa je še danes zelo priljubljena. Predstavniki štirih zmagovalnih šol bodo povabljeni v Buckinghamsko palačo, kjer bo po njihovih receptih kanapejčke pripravil kraljevi kuhar. Potem jih bodo lahko pomagali postreči. Če to ni sanjska nagrada!
Višek proslav bo seveda svečani sprevod več kot tisoč ladij in čolnov 3. junija po Temzi. Na eni od ladij bodo kraljica in Philip, pa William in Kate, pa Charles in Camilla, pa seveda Harry. Štiridesetmetrsko rečno ladjo so predelali v kraljevo ladjo, kopijo tistih, ki so plule po reki, kot je bila to še najhitrejša pot iz mesta in v mesto, in so jo radi uporabljali britanski monarhi. Potem jo bodo slovesno podarili kraljici. Stroške (menda pol milijona funtov) je prevzel bogat plemič. Na eni od ladij bo Londonski simfonični orkester (ja, cel orkester). Takega spektakla, pravijo, na reki ni bilo že več kot tristo let. Ne, niti ne poskušajte, vse sobe z razgledom na Temzo so že zdavnaj rezervirane.
A ne obupujte – če bo Elizabeta na prestolu ostala še 43 mesecev, bo postala človek, ki je najdlje vladal Britaniji. In bo torej spet čas za novo svetovno žurko.
