Tina Maze odkrito o sebi!

Tina Maze, naša šampionka, odkrito o vzponih in padcih, zmagoslavju in bolečinah!

Visoka, lepa, vitka, z lasmi spetimi v figo in rahlo naličena je izstopala kljub množici potnikov, ki je prihajala iz letala. Priletela je iz Švice, tam je testirala smuči. Ni bila videti utrujena niti nezadovoljna, sprva le malo previdna, a ko so njene modre oči za trenutek, dva zavrtale vame, se je sprostila – kot se po izkušnjah, ki jih je doživela, sploh lahko sprosti pred neznanci. Naša najboljša smučarka vseh časov, letošnja druga v svetovnem pokalu, in mlada ženska, ki ima rada morje, glasbo in Črno na Koroškem, je z vzponi in padci ranih let zmogla pot (»Pomembno je vztrajati!«) do vrhunskosti – zaradi same sebe. In čeprav si njene uspehe lastimo vsi, je morala padce predelati sama – z oporo njej dragih ljudi. Nekoč sramežljivo dekle se je s pravo »bikovsko« trmo prelevilo v šampionko v vseh ozirih.

Najprej iskrene čestitke vseh, ki spremljamo vaše uspehe vsa leta in si ne znamo predstavljati, kako je treba garati za svetovni vrh – pa kljub vsemu mnogi »poznavalsko« komentirajo neuspehe. Kaj je bilo treba storiti za uspeh svetovnega formata?
Hvala za čestitke. Pot do uspehov je pravzaprav življenje. Ne morem govoriti o enem treningu ali petih sezonah, vse, kar se dogaja okoli mene, mora »štimati«, delovati. Vsi športniki se zavedamo tega, čeprav se tisti, ki niso čisto zraven, težko zavedajo, kaj vse se dogaja. Ljudi, ki spremljajo tekmo enkrat ali dvakrat in potem komentirajo uspehe in neuspehe, ne jemljem resno. Poslušam pa ljudi, ki so mi blizu, ki me poznajo, ki mi povedo, česa nisem naredila dobro – te kritike sprejemam v celoti in o njih razmislim, jih tudi upoštevam.
V športu in življenju so pomembni osebnostni razvoj, vzponi in padci, nihanja, ki človeka kalijo in prekalijo.
Ta razvoj je pomemben za vsakogar. Res pa je, da smo med odraščanjem športniki zelo hitro na udaru javnosti, ne dojemajo nas kot osebe, ki se še razvijajo, ampak nas kar takoj krepko presojajo kot javne osebnosti, ki morajo vse narediti prav. A to ni uresničljivo. V svetovnem pokalu sem bila kot petnajstletnica in že takrat na naslovnici Jane (nasmeh), ko sem bila druga …
Kako ste se takrat, v mladih letih pubertete, počutili ob takšnem uspehu?
Počutila sem se super, vse je super, ko ti gre, si na naslovnici, si priznan v državi in te sprejemajo. To so potrditve. Toda v življenju, ki je polno vzponov in padcev, se naučiš, da so edino, kar šteje, kar ti je vedno blizu, družina in najbližji, ti so poleg ne glede na to, ali si na naslovnici ali ne. Zato jih tudi najbolj upoštevam, od njih rada slišim kritike. To, kar povedo najbližji, tudi najbolj boli in se me najbolj dotakne.
Z družino, s starši, imate dobro odnose, veliko so vam dali in vas naučili.
Oče in mama sta se, ko sem bila še majhna, odločila posvetiti temu, da bi mi uspelo v športu. Videla sta, da mi je všeč, s tem sem zrasla. Res pa je, da se stik s starši in njihova vzgoja izgubita, kadar greš v reprezentanco. Takrat se mi je bilo težko znajti v sistemu, v katerem si večino sezone na poti, s trenerji, ki te ne poznajo od malega in ne vedo, kdo si in kaj: v enem tednu ali mesecu z njimi ne moreš povedati vsega. Poleg tega sem še sramežljiva in se ne odprem kot kdo drug. Tisto obdobje je bilo zelo težko.
Kako ste takrat reševali stiske?
Ni bilo tako hudo, vedno sem imela dobro podporo staršev, a telefonska povezava z njimi je bila premalo, manjkali so mi, in to je bilo najteže. Lahko rečem, da sem imela v primerjavi z drugimi dekleti s trenerji celo srečo – pomembno je, kakšne ljudi imaš ob sebi. Super so bili – od serviserja do fizioterapevta, takrat je bil v ekipi že Andrea … Še zdaj ljudi iz tistega časa zelo cenim in smo si zelo blizu.
Oče je bil tisti, ki vas je usmeril tudi v glasbo – šest let ste igrali klavir?
Za razvoj osebnosti je pomembno, da delaš čim več stvari, ker se lahko tako čim bolj razviješ. Oče je imel bend, želel si je, da bi s sestro igrali tudi klavir, a sem tudi smučala, hodila na plesne vaje – zelo sem bila aktivna. To me je naučilo vztrajnosti. Toda včasih si rečem: Ah, ali lahko zdaj ne delaš, sploh ne delaš toliko stvari, a lahko počivaš (nasmeh)? Ker kar ves čas nekaj počnem: učim se italijanščine, v dveh letih sem se naučila nemščine; ne razumem pa francoščine in se mi zdi, da se moram naučiti tudi tega jezika.
Italijanščine ste se naučili zaradi Andree in njegovih prijateljev, ne?
Ja. Pri meni gre na videz vse z lahkoto, toda moja glava dela ves čas. Zelo razmišljam, študiram …
Pedagoška akademija?
Zadnji letnik moram še narediti, devet izpitov. Zadnja tri, štiri leta sem se povsem posvetila smučanju in sem malo delala za študij: čutila sem, da ne morem biti na treningu in na smučeh tako osredotočena, če študiram. Počivam lahko le maja in junija, julija se že začenjajo kondicijske priprave.
Sta vas mama in oče usmerjala v študij kljub smučanju, ki zahteva celotnega človeka?
Ja, neverjetna sta! Vedno sta mi govorila, da je šola prva stvar, ker sta vedela, da mi bo to zagotovilo eksistenco, konstantno delo, ki ga bom lahko opravljala tudi po smučarski karieri, če mi po naključju v smučanju ne bi šlo, kar se lahko zaradi poškodbe hitro zgodi. Pa tudi jaz sem vedela, da je tako prav.
Bikica ste, trmasti, ne odstopate?
Biki smo trmasti, kadar se odločimo, izpeljemo (smeh).
Sanjarite? Je v vaši glavi prostor za sanjarjenje?
Je, predvsem o športu zelo sanjarim. A stvarno (nasmeh). Če sanjariš, če razmišljaš o tem, česar si želiš, se prepustiš toku. Verjamem, da te, če sanjaš, pot prej ali slej pripelje do cilja.
Spomnim se, da ste rekli, da imate radi srebrno barvo, takrat ste bili nenehno drugi, da pa se privajate tudi na zlato barvo – da menjate »program« v glavi.
(Smeh) Drži.
Uspeh lahko prestraši človeka?
Zelo, tudi mene. Velikokrat se ga ustrašim. A to si je težko priznati, še razmišljati o tem, da bi se ustrašil nečesa lepega, je težko. Seveda ti da uspeh pluse, a da ti tudi minuse in veliko odgovornost. Govorim o priljubljenosti, o času, ki ga zmanjkuje: številka ena, zmagovalec, je vedno deležen največje pozornosti, tudi kadar gre spat; vsi govorijo o tem, časa za počitek je manj. Imaš podelitev v cilju in zvečer, včasih tudi testiranje za doping, čeprav ga je bilo letos zelo malo – bolj nas presenetijo doma ali na počitnicah, čeprav se mi to še ni zgodilo. Ja, obremenjenost je večja, toda v letih se tega napornega ritma navadiš.
Kako pomemben je počitek?
Zame je spanec najpomembnejši! Če ne spim dobro, se mi podre vse, ne počutim se dobro. Je pa res, da me tudi preveč spanja ali poležavanje čisto uspava – potem potrebujem nekaj dni, da pridem k sebi, da so mišice pripravljene.
Vedno me je zanimalo, kako in koliko vpliva nihanje hormonskega ciklusa, recimo bolečine v trebuhu ob menstruaciji, na počutje in rezultate?
Meni se je to zgodilo na finalni tekmi v Schladmingu – to lahko povem ženski reviji, ne morem pa novinarjem v cilju razlagati (smeh), da me boli trebuh in da nisem v vrhunski formi. Dejstvo je, da te stvari sodijo zraven in da imamo naštudirano, da se to ne bi dogajalo na najpomembnejših tekmah; menstruacijo si prestavljam s tabletami.