Da je človek lahko sto let zdrav, je skorajda čudež v naših koncih in seveda nas je zanimalo, kako živeti, kako se prehranjevati, kakšne misli misliti, da jih človek dočaka sto in še dve po vrhu ter še vedno ostane zdrav in zvedav. Dolfe iz Sivkine ulice nam je zaupal nekaj nasvetov, čeprav je najboljši, ki ga predlaga, skoraj neuresničljiv. Za mano pojdite, pravi.

S fotografinjo sva se peljali proti Vrhniki. Da je najin stoindveletni intervjuvanec Vrhničan, je bilo edino, kar sva vedeli, pa da mu je ime Adolf, po domače Dolfe. To, da je doma v Sivkini ulici, sva izvedeli pozneje in še malo pozneje sva ga res našli. Sedel je na vrtu hiške, ki jo je sam zgradil. Prijazne oči so naju povabile zraven.
Tovariš Dolfe, kot so ga nekdaj klicali, se je rodil 25. februarja 1910 na Vrhniki pri farni cerkvi. Že od mladega je bil povezan z naravo. Razmišlja, da najbrž prav zaradi veliko gibanja po gozdovih toliko časa kakovostno živ. Bil je gozdar in lovec ter še zdaj je povezan z naravo. Vsak dan se sprehodi. On je tisti, ki obišče svojega 85 let starega prijatelja nekaj ulic stran, ki je skoraj 2 desetletji mlajši, a njemu kolena, kolki in noge na sploh bolje služijo. Tudi vse preostalo, le sliši malo slabše. Še vedno bere, sicer s povečevalnim steklom, a se ne da. Bolan je bil huje dvakrat. »Leta 1948 sem dobil meningitis. Komaj sem se zlizal. Najbrž od klopa. Potem še enkrat leta 1998, ko sem imel srčni infarkt. Sicer sem pa zdrav. Zdravil ne jemljem, ker se bojim, da bi se jih navadil.« Spominja se raje lepih kot grdih reči, na tekočem je še vedno tudi z dnevno politiko. Pravi, da ni preveč zadovoljen z dogajanjem na slovenski politični sceni. Pravi, da manjka poštenja, da je bilo včasih drugače. Da je človek moral vrniti, če je preveč k sebi grabil, da se je moral opravičiti, če je narobe govoril, da je skratka moral za napake prevzeti odgovornost, zdaj pa da nobenega pravega ne zaprejo, da preveč zapletajo. Sicer se ne jezi preveč, ker ni takšen človek, pove pa, kar misli. Najbrž je tudi to, da ni jezljiv, da je z ljudmi v dobrih odnosih, pomemben prispevek h kakovostnemu dolgemu življenju. »S sosedi sem se vedno dobro razumel.«

Prvi spomin. Njegov prvi spomin seže v daljno leto 1912.
»Ko sem bil star dve leti, je prišel na Vrhniko nov župnik. Takrat je bilo v navadi, da so mladi fantje z možnarji streljali nad farno cerkvijo, ki je bila čisto blizu naše hiše. Malo stran od kraja, kjer so streljali, je bil smodnik in ena iskra je odletela tja, kamor ne bi smela, in se je vžgalo. Eden je umrl, več jih je bilo ranjenih. Oče me je vzel v naročje in sva šla pogledat, kaj se dogaja.

Več v Jani št. 15, 10.4.2012