Še do nedavnega je svet, lačen energije, upiral poglede k arabskim državam in v Rusijo, zdaj ko se nafta in plin kar naprej dražita, se obrača proti ledenemu severu, v Kanado, kjer pridobivajo dragocene energente iz skrilavcev globoko pod zemljo z vodo in kemijo ter velikanskimi stroji. Skupaj z ZDA so izumili tehnologijo, ki je tako obnorela svet, da zdaj vsaka še tako majhna država brska po svojem podzemlju za sledmi nafte in plina. A to niso nedolžne igrice, ampak gre za pogosto tvegane posege, ki zahtevajo visok davek v uničeni naravi in ljudeh, da ne omenjamo porabe gromozanskih količin vode in kopičenja toplogrednih plinov. Petišovci, kjer jih mika nafta iz kamenin, niso v Kanadi.
Dokler je bila nafta poceni, so kanadski znanstveniki skrivaj četrt stoletja raziskovali svoje ozemlje, bogato s kameninami, zlasti s skrilavci, in iskali tehnologijo, ki bi uresničila sanje o nafti, skriti v kameninah. Ko so cene poskočile do neba in je na oder razvitih stopila milijardna Kitajska, je Kanada povsem nepričakovano objavila, da je po zalogah nafte druga na svetu. Na seznamu je 142.000 kvadratnih kilometrov – za sedem Slovenij – ozemlja s tem bogastvom ali prekletstvom v svojih nedrjih, in to v doslej neokrnjeni divjini.
Kako rudarijo? Najprej do golega posekajo gozd in prepodijo divjad, žal pa včasih to doleti tudi Indijance. Nato večnadstropni žerjavi z enim zamahom dvignejo 400 ton grušča in ga naložijo na tovornjak velikosti 12 navadnih traktorjev. Tega potem zdrobijo v velikanskih mlinih, kar povzroča hrup, onesnažuje zrak in porabi veliko energije. Sledi dovod velikih količin vroče vode – vodo črpajo iz rek in jezer – z dodatki, med katerimi so nekateri tudi strupeni, da ločijo bitumen od peska. Ostanki končajo v deponijah za deset metrov visokimi pregradami, ki so za okoljevarstvenike nočna mora, saj jih je samo v Alberti za 170 kvadratnih kilometrov. Usedline deloma pronicajo v reke, jezera in podtalnico ter v poročilu naftne družbe je zapisano, da je med njimi majhno število strupenih snovi. A vse več okoliških prebivalcev, večina Indijancev, umira zaradi raka, obolevajo tudi ribe in divjad. Pri tem si nihče ne upa niti pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi popustil kakšen jez! Strokovnjaki se tega zavedajo in številni znanstveniki v posebnih institucijah iščejo možnosti za prijaznejšo tehnologijo do narave. Ponekod že uporabljajo mikroorganizme, ki se hranijo z ostanki nafte. A to so prvi poskusi, kajti po opustitvi črpališča za njimi ostane puščava brez življenja.
Več v Jani št. 15, 10.4.2012
