Na prvi pogled je dobričina, na drugega človek, ki sprejema izzive zato, da deluje v skupno dobro. Prav to je namreč pretehtalo, da se je po osebni stiski, ki jo je povzročila bolezen, le odločil kandidirati za prvega moža slovenske zdravniške zbornice, ki je zadnja leta izgubljala najpomembnejše: ugled, z njim pa tudi verodostojnost. Več kot polovica zdravnikov je na volitvah izrekla zaupnico kirurgu, odločnemu in umirjenemu človeku ter dolgoletnemu podpredsedniku zbornice (njen član je od leta 1994, podpredsednik pa od 1996 do 2004), ki je premagal pljučnega raka in želi vrniti cehu ugled. Zaupajo mu tudi zato, ker se želi s kolegi pogovoriti o zadevi Nekrep, o vlogi farmacevtske industrije in njenem odnosu/vplivu na zdravnike, pa tudi o tem, zakaj je Slovenija na področju homeopatije osamljen otok v Evropi. Očitno je Andrej Možina res človek sprememb.
Približno deset dni ste novi predsednik zdravniške zbornice, tako rekoč oče stanovskih kolegov. Zahtevno in odgovorno delo po vseh kolobocijah.
Drži, toda v olajšanje mi je, da sem bil od leta 1992 do leta 2004 podpredsednik, tako da delovanje zbornice in njen namen zelo dobro poznam. Poznam tudi vse pasti, ki pretijo. Slovenski zdravniki potrebujemo zdravniško zbornico, saj varuje ugled stanu in ga ščiti v pravno formalnem pomenu ter zagotavlja cehovsko solidarnost – v pozitivnem pomenu besede. Predvsem pa potrebujemo zbornico v novih časih, v tem silovitem družbenem razmahu, v katerem prihaja do prevrednotenja vrednot, da varujemo naš ugled na tisoč in en način. Mislim na varovanje v smislu opravljanja tistih nalog, ki jih sicer v vsaki družbi opravlja država: v modernih družbah ta del varovanja država prenese na stanovske organizacije, ki vestno in odgovorno opravljajo pooblastila. To je ključno.
Zadnja štiri leta je bil ugled zbornice strahotno omajan, upravičeno kritiziran, pod drobnogledom javnosti in ceha. Zdi se, da so zdravniki iskali tudi lažje poti in pozabljali na ljudi, to se je izpostavilo pri Boru Nekrepu.
Mislim, da je ugled zdravnikov v javnosti še vedno visok in da ga ne more zatresti niti tako izpostavljena zadeva, kot je Nekrep, ki se je odvijala pod žarometi javnosti. Lahko pa ga zamaje. A dejstvo je, da je ta del ugleda v javnosti na temelju zadeve, ki jo zdaj moramo zaključiti, omajan.
Torej boste podrobno pregledali sporne odločitve, ki so med drugim razveljavile in razvrednotile delo razsodišča zdravniške zbornice (skupščina zbornice je prezrla mnenje razsodišča druge stopnje – odvzem licence Kadičevi) in njenega predsednika dr. Mira Denišliča?
Izjemen človek je in velik strokovnjak. Gospoda Denišliča smo prav zaradi tega imenovali nazaj za predsednika razsodišča druge stopnje: menimo, da je bilo njegovo ravnanje v tistem času precej ustrezno. A poudariti moram velik problem v pravno formalnem smislu pri reševanju te zadeve: vse je lepo, dokler razsodišča razpravljajo o pomanjkljivosti kolegov in podajo javne opomine, določijo dodatno izobraževanje, toda odvzem licence zahteva pravni postopek. V tistem času izrekanje zbornice o odvzemu licence ni bilo v skladu z zakonom – toliko v pojasnilo, zakaj takrat zbornica zadeve ni mogla končati.
Toda težava je bila v manipulaciji: prof. Denišlič svojih dognanj niti ni mogel ustrezno predstaviti zbornici, na skupščini mu ni bilo dovoljeno prisostvovati – to je napaka!
Drži.
Tudi odnos marsikaterega zdravnika do bolnikov tolikokrat ni primeren, da vas sprašujem, kaj boste kot predsednik stanovskega združenja naredili na tem področju?
Vse bomo naredili, da se stvari spremenijo na bolje, toda vedeti je treba, da so družbene razmere takšne, kot so, in da se odražajo tudi na področju zdravstva: izgubljajo se službe, politika je depresivna, dogajajo se stečaji, vse to vpliva na kakovost odnosov, prihaja do kratkih stikov; komunikacija med zdravnikom in bolnikom je obojestransko zahtevna. Toda slab odnos ni opravičljiv, vem. A tako malo časa imamo za bolnike, deset minut – jasno je, da bolnika, ki zahteva optimalno obravnavo in je prestrašen, pomanjkanje časa ne zanima. Mi smo dolžni izboljševati to komunikacijo, želimo senzibilizirati javnost o problemu družbenih dimenzij.
Ne le to, bolniki niso enaki, nekateri so privilegirani.
Tudi sam sem bil med svojo boleznijo, kolega me je sprejel na dan, ko ni imel ambulante. Vedno obstaja ta faktor kolegialnosti, ki pa ne sme iti na račun drugih, čakalnih dob …
Pa gre. Ne le zaradi zvez, tudi zaradi podkupnin.
Če pogledava, kaj se dogaja v družbi, si ne moremo zatiskati oči, da podkupovanja v zdravstvu ni. Sem pa trdno prepričan, da ga je vse manj, prepričan pa sem tudi, da je to minoren problem slovenskega zdravstva: to, da prihaja pri poslovanju z materialnim sredstvi do nečednosti …
Do kraje družbenega premoženja, ne?
Temu rečem nečednosti (nasmešek). Raziskovalni novinarji bi lahko pogledali pet- do desetletne postopke pri dobavi različnih materialov v posameznih velikih ustanovah in bi videli, kako je s cenami. Ta proces parazitiranja v zdravstvenem denarju je tako nehigieničen, s tako aroganco se zajeda v zdravstveno pogačo, da opozarjamo na te stvari zdravniki.
