Strah, jok, obup in jeza so zaznamovali prejšnji teden, poln gorja in negotove prihodnosti. Pobesnela voda je nekaj najhujšega, pravijo tisti, ki so kdaj doživeli hude poplave, tokrat pa je bilo hudo kot še nikoli. Vse je prišlo izjemno hitro in marsikje povsem nepričakovano, pravi čudež je, da ni bilo žrtev. A voda je počasi odtekla, opustošenje na vseh koncih Slovenije pa je ostalo. Žalostni in obupani ljudje, ki so ostali brez doma ali vsaj vsega v njem, se hudujejo na državo, ki ne naredi ničesar, da bi take katastrofe preprečila.
A sta nora?
S fotografom obiščeva Podravje, kjer so katastrofalne posledice občutili po tem, ko je Slovenijo zajel poplavni val iz Avstrije. Najprej se zapeljeva proti jezu Markovci – obstaja namreč bojazen, da se bo porušil, kar bi imelo tragične posledice. Avto pustiva pri cestni zapori in srečava kar nekaj radovednežev, ki zapuščajo cesto čezenj. Očitno je varno, si misliva in se podava v boj za posnetki, ko se nama približa policist in ves zgrožen vpraša, kaj vendar počneva tam. »Ej vi, ka vam je, ka delate tu, a ste nori al ka, čujte, ka ne veste, kak je to nevarno … Dokumente, pokažite dokumente,« se huduje v narečju. Nesporazum seveda hitro zgladimo, a morava se strinjati, da so sile matere narave tudi dan po katastrofi še vedno videti zares strašljive ter da so bili tudi radovedneži pred nama zelo nespametni.
Žalostno je, žalostno …
Na domačiji Kekec je živahno, a žalostno – traktorji, kopači, ljudje z lopatami, metlami, vedri … Voda je začela odtekati, zato so se takoj lotili čiščenja in pospravljanja. Vsepovsod pa blato, tisto fino blato, ki zleze povsod in uniči vse. »Bilo je grozljivo, česa takega še svoj živ dan nisem videla,« ne more pozabiti 74-letna Marija Kekec. »Nismo pričakovali, da bo tako hudo, na televiziji so rekli, da bo najhuje na Goriškem, za naše območje pa sploh ni bil razglašen rdeči alarm. Voda je narasla v eni uri! Vso noč nismo spali, ker nismo vedeli, kaj nas čaka. Poleg tega bi se lahko porušil še most. Konje smo rešili v zadnjem hipu, krma je uničena, vse je zalito, žalostno je, žalostno …« tarna vidno pretresena in gre ji na jok.
Tla se premaknejo
Kje je sicer običajna struga, vprašam pridne ljudi, ki se trudijo pomagati, pa mi odvrnejo, tam za tistimi drevesi, kakšen kilometer stran. V naslednjem trenutku se na moje popolno presenečenje tla pod nogami premaknejo, spolzijo, izgubim ravnotežje in že čofotam v mešanici blata in vode. Skušam se ujeti z roko, a brez uspeha. Zavem se, da bom preostanek terenskega dela opravila v blatni obleki. A to je še najmanj, končno pa mi je tudi jasno, kako nevarno je lahko celo tedaj, ko pobesnele vode že počasi odtekajo, saj za seboj puščajo razmočen in nevaren teren.
Vse je šlo. Ob ograji opazim žensko, ki nemo zre v gospodarsko poslopje. To je Ida Mijanovič, ki je posledice grozljive ujme lahko le opazovala s sosedovega dvorišča, od koder je voda že odtekla. Nima veliko besed, le odkimava z glavo in nemo zre tja, kjer je še dan prej veselo čivkalo 50 piščančkov, v kokošnjaku je bilo tudi 30 kokoši, pa race, golobi, purani. Le peščica se jih je umaknila na streho in na drevesa. »Hudo mi je in pri srcu me stiska, ko vidim, kako moje poginule živali plavajo po vodi na dvorišču,« samo reče in dvigne roko z mrtvo raco.
