Šestinšestdeset let ima gospod Franjo; da je zdrav kot riba, ki plava v čisti vodi, potrjujejo tudi zdravniki. A vedno ni bilo tako: pri triintridesetih letih se je bodočemu strojnemu inženirju sesul svet zaradi preobremenjenosti, ob mladi družini in delu je namreč študiral. Imel je težave s spanjem, z živci, z odnosi, zdravniki pa mu niso znali pomagati drugače kot s tabletami in te so ga že po enem mesecu jemanja zasvojile. Odvrgel jih je, začel brati modre knjige, metode preskušal na sebi in – zaživel! Že dolgo je mojster obreda hoje po žerjavici (300 obredov je vodil in več kot 7000 ljudi peljal čez žerjavico) ter mojster reikija. Z že četrto avtorsko knjigo nas znova uči – tokrat razblinja pet mitov o sreči. »Napisal sem jo za ljudi, ki želijo biti srečni tu in zdaj, kot sem jaz: jaz uživam v življenju!«
Po knjigah Vizija uspeha (materialne stvari), Moč osebne rasti (o duhovnosti) in Živite strastno (o kreativnosti) ste napisali še Pet mitov o sreči. Kako ste se, strojni inženir, premaknili iz razumskega sveta v svet raziskovanja samega sebe?
Ko sem že delal kot strojnik, sem videl, da mi nekaj manjka: nisem se mogel sprostiti, imel sem težave. Nisem bil zadovoljen z delom življenja, nisem znal reševati nekaterih življenjskih težav, v tako imenovanih Kristusovih letih sem imel življenjsko krizo. Ob delu sem študiral strojništvo, bilo je zahtevno, nisem se mogel več sprostiti in porušilo se je spanje. Pomoč sem poiskal pri uradni medicini, dobil sem tablete, bil že po enem mesecu zasvojen. Neko noč sem jih, nevajen poživil ali tablet, odnesel v smeti, zdravniki pa so mi rekli, naj grem v skupino za samopomoč – uprl sem se in si rekel, da si bom pomagal sam. Šel sem na pogovor k prijatelju zdravniku, ta je dejal, naj se začnem ukvarjati s seboj, naj začnem teči. Ko pa sem pomagal sebi, sem videl, da lahko pomagam tudi drugim.
Kako ste si takrat začeli pomagati?
Začel sem teči in ugotovil, da mi je po vsakem teku bolje, hkrati pa sem začel brati knjige in napotke v njih preizkušati na sebi, tudi zavestno dihanje. No, doštudiral sem, težave s spanjem so še nekaj časa trajale, nato pa počasi, po pol leta, izzvenele. S tem, da sem se posvetil sebi, sem tudi rešil svoj zakon, kasneje sem doživel razsvetljenje in spoznal, da je ključna ljubezen do sebe. Naenkrat sem se imel rad (nasmeh in tresoči se glas), tako rad sem se imel! Prej sem se vedno primerjal z drugimi, z večjimi in manjšimi, bogatejšimi, nato pa sem bil naenkrat celota, ki ji nič ne manjka, naenkrat sem bil doma, čas je izginil, čutil sem radost. To stanje razsvetljenja je kratko, pojavila se je svetloba, izkušnja je mistična in je izkušnja resnice, a ko si v njej, ostane v tebi! Odtlej mi je lepše živeti, zdi se mi, kot da sem se na novo rodil. Ženi sem takrat rekel, da grem na neko delavnico za umiritev živcev, ko pa sem se vrnil, mi je rekla, da sem se spremenil. Danes vem: če ne bi šel na delavnico razsvetljenja, ne vem, ali bi ostala skupaj.
Zakaj? V čem ste se spremenili?
Po delavnici, po razsvetljenju nisem imel več potrebe po »imeti prav«. Veste, v strojništvu je vedno samo ena prava rešitev, ko pa občuduješ nekaj lepega, lahko občuduješ na veliko načinov in so vsi pravi. V meni so se prebudila čustva: ko sem bil majhen, me je oče zaprl v sobico in tepel, in da bi prenesel bolečino, sem izklopil čustva in si rekel – tepi, saj nič ne čutim. In to potlačil v sebi. Nekoč, ko sem zavestno dihal, sem prišel do tega potlačenega prizora: nekaj let sem potreboval, da sem se začel premikati iz tega. Ko sem namreč izključil čustva, sem jih izključil za vse svoje življenje: ko sem bil v stiku z avtoritetami, sem zamrznil, tudi na izpitu na fakulteti. Pomagal sem si, ko je prišlo spoznanje, da me oče ni hotel ubiti (solze), ampak da je hotel iz mene narediti utrjenega človeka (solze). In sem objel tega otroka v meni, ga potolažil …
Iz teh izkušenj je nastala knjiga Pet mitov o sreči – prvi mit, ki ga razblinjate, je, da je kritičen um pot do sreče. Vaša izkušnja?
Na fakulteti vsak sprašuje, ali razumemo, na delavnicah sprašujejo, ali čutimo. No, sčasoma se je pri meni čutenje prebujalo: povezovati sem se začel z ljudmi, z naravo in življenje je postajalo lepše. Naslednji korak, ki sem se ga lotil, sta bila pozitivno razmišljanje in videnje lepote – naenkrat sem jo začutil v sebi, in ko sem jo, sem jo nenadoma začutil in videl tudi v drugih. Ja, spremenil sem prehranjevalne lepote svoje duše, nisem se več hranil z grdimi zgodbami drugih, nisem se več »štalal«, kot pravim, in smrdel po gnoju, šel sem med cvetlice in dišal po njih. Nisem hotel poslušati grdih zgodb! Takrat sem že vedel, da nujno potrebujem razum, da ga je treba spoštovati, da je spomin pomemben, a me ne bo osrečil. Razum je zelo pomemben v vsakdanjem življenju, toda za ustvarjanje sreče je treba razviti vseh pet čutov in prebuditi čustva! Resnične potrebe naše duše so tiste, s katerimi gradimo svojo notranjo moč, naši občutki pa so naši najboljši prijatelji! Pri meni se je zgodil preskok, ko sem začel delati vaje procesa prisotnosti: zopet sem začel odkrivati še več lepote, življenja v sedanjosti in sprožilcev slabe volje, ki sem jih lahko odstranil.
