Primož Jovanovič je človek, ki življenje zajema z veliko žlico. Že od nekdaj. Kot mladostnik je bil upornik, fant s preveč energije; pri šestnajstih je odkorakal iz hrama učenosti in se podal na svojo, ne prav lahko pot. Danes je tu z diplomo pilota na fakulteti za strojništvo in opravljeno letalsko akademijo v Ameriki ter tik pred vzletom s svojim lastnim vojaškim letalom. Primož kot kopilot upravlja letala Adrie Airways in je strokovni vodja Adrijine letalske šole. Je pa tudi ponosni lastnik dveh reaktivnih vojaških letal SOKO galeb G2. Na moje vprašanje, kako mu je pri njegovih letih, nima jih namreč niti štirideset, vse to uspelo, mi odgovori: »Jaz o svojem življenju ne sanjam, jaz ga živim!«
Ste edini Slovenec, ki ima v lasti galeba – vojaško reaktivno letalo, celo dva. Zakaj ravno galeb?
Z galebi čutim povezanost že od otroških dni. Pa tudi sicer veljajo za legendarna letala. To vedo vsi, ki so živeli v Jugoslaviji in se vsaj malce spoznajo na vojaška letala. Po drugi strani pa gre za logično posledico mojega razvoja. Želel sem imeti letalo, v katerem bi lahko doživel letenje maksimalno. To pa lahko doživiš samo v akrobatskem ali v enem od vojaških letal. In ker je bil galeb finančno in operativno najbolj dosegljiv, leteti z njim pa je čisti užitek, sem se odločil zanj. To je ljubezen, ki se je ne da opisati z besedami, ni racionalne razlage. Ko nekaj vidiš in ti je všeč na prvi pogled.
Kako to, da ste kupili kar dva?
Splet naključij. Ker v Evropi teh letal nihče ni prodajal, sem jih začel iskati v ZDA. Pri tem mi je pomagal prijatelj, ki tam živi. In ko sem se ravno dogovoril za nakup prvega na Floridi, mi je prijatelj sporočil, da je v Kaliforniji našel še eno. Seveda sem ga šel pogledat. Ko sem ga videl, me je stisnilo pri srcu. Bilo je zelo zanemarjeno, saj je skoraj štiri leta stalo pred hangarjem. Preprosto ga nisem mogel pustiti, da bi dokončno propadlo. Pa še dobil sem ga za precej nizko ceno. Veste, dober občutek je, ko lahko letalu rešiš in vrneš življenje.
Kako so se jugoslovanska letala sploh znašla v Ameriki?
Leta 1995, po podpisu Daytonskega sporazuma, je morala jugoslovanska vojska del svoje aviacije izločiti. Tako so del vojaških avionov prodali kot civilna letala v ZDA, nekaj pa jih je ostalo v zasebni lasti v Srbiji. Mimogrede, tudi John Travolta ima v lasti enega od galebov.
In kaj boste vi s svojima?
Najprej ju moram spraviti v zrak. Ko bosta obe letali operativni, kar se bo zgodilo najkasneje do konca pomladi, bom začel z akrobatskim parom.
Bo v vaših letalih lahko letel še kdo drug?
Seveda. Z njima bodo lahko leteli tudi člani našega aerokluba. Preostale pa vabim, da ju pridejo pogledat na letališče Jožeta Pučnika, kjer je njuna baza. Zelo sem hvaležen Aerodromu Ljubljana, ki je mojima galeboma omogočil, da domujeta na ploščadi letališča.
Kdaj bo torej dan D?
Prvo letalo je že nekaj časa pripravljeno na vzlet. Čakam samo še na licenco za letenje. Predvidoma konec januarja bo iz ZDA prišel moj inštruktor, s katerim bova opravila formalno došolanje, vpis in licenco. Držim pesti, da se ne bo kaj zalomilo.
Imata letali svoje ime?
Samo prvo. Ljubkovalno ga kličem Gaša. Prepričan sem, da ima vsako letalo svojo dušo in svojo osebnost.
Koliko časa in denarja vam je vzel projekt? Iskanje letala, nakup, obnova …
Sanje nimajo cene. Od prve resne ideje je minilo deset let. Najprej sem sedem let nabiral denar. Ko sem na kupček dal vse svoje prihranke in na banki vzel kredit, sem začel iskati letalo. Potem sem tri leta v projekt vlagal svoj čas, več kot tisoč ur. Trikrat sem šel na šolanje v ZDA, 14 dni je trajalo, da smo letali razstavili in pripravili za pot v Slovenijo. Sledili so ponovno sestavljanje, remont in obnova.
