Kuhinja je njun dom. »Nekoč smo vse delale doma,« večkrat ponovita Danica Doneva in Ljubica Barič. Vendar ne govorita o svojem zasebnem življenju, temveč o delu v kuhinji ljubljanske Pediatrične klinike, v kateri sta skupaj preživeli 38 let. »To je bil naš prvi dom. V njem smo preživele osem, deset, trinajst ur dnevno. Drugi dom je bila družina. Z njo smo bile le kakšnih pet ur na dan,« brez kančka obžalovanja pove vodja kuhinje Ljubica Barič. Ker so se imele lepo, čeprav so delale trdo.
Zlasti v stari kuhinji, vendar s tem ne mislita tiste, ki so jo imeli na Vrazovem trgu 1, kjer so mali bolniki bivali, dokler se ni pred tremi leti Pediatrična klinika preselila v nove prostore, ampak tisto, v kateri so kuhale do 18. marca 1976, ko so na Vrazovem trgu končali prizidek in jih preselili vanj, staro kuhinjo pa preuredili v garderobe. Natančen datum razkrijejo zapiski na porumenelih listih starega zvezka gospe Ljubice, doživetja tistih dni so neizbrisljivo zapisana v njunem spominu.
Ker nikoli ne moreš pozabiti, kako si, če si bil dežuren, v službo prišel ob štirih ali pol petih zjutraj, da si zakuril v ogromnem štedilniku na drva in premog, ki je dajal toliko pepela, da sta posodo zanj lahko dvignili le dve kuharici skupaj. In to z nasmehom, ker sta vedeli, da ju čaka lep dan. Kadar so se namenili otrokom peči palačinke, na primer, sta kuharici na štedilnik položili dvanajst ponvic, potem pa krožili okoli njega, obračali palačinke in zraven prepevali. »Zelo pridno smo delale, a smo se znale tudi zabavati. Prepevale smo in ogromno preplesale. Z Danico morava še danes obvezno zaplesati, če je le kakšna zabava,« z žarom pove gospa Ljubica, njena dolgoletna sodelavka, nedavno upokojena Danica, pa se z nasmehom strinja z njo.
Pripadnost in povezanost
Bile so dobra ekipa. Družina, ki je štela 25 članov. Druga za drugo so vedele, kako diha, pravi Danica, menjavale med seboj izmene, da so lahko zasebno kaj uredile, in si pazile otroke, ker vrtci niso bili usklajeni z njihovim dolgim delovnim časom in v službi preživetimi konci tedna. Vsaj mlajše, starejše so bile večinoma samske. »Nekoč mi je Rozika rekla: Kako pa bom prišla do fanta, če pa sem nonstop tukaj?« se smeji Ljubica, ki je takrat, ko jih je povezovalo tudi globoko medsebojno spoštovanje, sodila med mlajše. »Imele smo se rade, zaupale smo si, se zanesle druga na drugo in si pomagale. Saj smo se tudi sprle, a je bilo to dobro, da smo lahko napake odpravile. Čeprav je bila takrat vsa ustanova drugačna. Družili se nismo le v kuhinji, ampak vsi, tudi vodstvo. Čutili smo medsebojno povezanost, pripadnost.« Danica se strinja, a doda, da sta takrat vladala red in disciplina, ki pa nikoli nista omejevala njihovega prijateljevanja in uživanja v delu.
Pa četudi so delale veliko, ker so vse delale same. Kisale zelje, na primer. Narezale so ga, ga v ogromnem betonskem koritu bosonoge tlačile in skisale, da ga je bilo dovolj ne le za Pediatrično kliniko, ampak tudi za osebje, za katero so takrat še kuhale. Same so razkosavale tudi meso, ker niso imele mesarja in ni bilo nikogar, ki bi zanje cele polovice telet, krav in prašičev, ki so jim jih poslali, spremenil v meso za obroke. Tudi pujsa, ki so ju redile same, nista ubežala svoji usodi. Na bolnišničnem vrtu so namreč imele utico in v njej prašiča, hranile so ju z ostanki hrane. »Tega se spomnijo samo še stare kuharice,« v smehu pravi Ljubica.
