»Ime mi je Vanda M. Zakrajšek. Doma sem iz vasi Gobovce pri Naklem, stara 26 let. Poročila sem se pri dvajsetih, živim pa na gorski kmetiji Pr' Čežov pod Košuto, na višini 920 metrov, z možem Andrejem in hčerko Pijo ter tu pa tam še s kakim backom.« Vanda je že dobro leto pogrebnica.
Že prej je delala na tržiški komunali kot študentka; končala je namreč cvetličarsko šolo, postala vrtnarski tehnik, potem inženir kmetijstva in krajine ter nazadnje skrbela za občinske cvetlice. Je tudi inštruktorica vožnje, nekoč pa je rada precej hitro vozila in se divje zabavala. No, mladost je norost.
Med delom na komunali so jo sodelavci stalno zbadali, da si ne upa videti pokojnika. Vanda pa seveda ni mogla, da jim ne bi dokazala nasprotno. Je odločna, drzna in pogumna, predvsem pa zelo odkrita ženska. »Mislila sem si, pa kaj, biti pogrebec je še vedno samo služba. Delala sem marsikaj. V Kaliji z rožami, plela in sadila rožice po Tržiču in bila pomočnica kuharice. Nikdar me ni bilo strah iti na pokopališče sami tudi ponoči in tako sem ugriznila 'v vabo'.«
Malo tigrove masti, pa gre
A le ni tako preprosto. Čez poletje so imeli za pomoč študenta, a nikakor ni prenesel pogleda na mrtvega, kaj šele da bi lahko naredil kaj več. In to je, roko na srce, povsem običajno. »Že na prvem pravem delovnem obisku pri pokojniku sem doživela več kot samo običajen delovni krst. Bilo je ravno na nedeljo, po kosilu. Prišel je klic. Nemogoč smrad po hodnikih enega od tržiških blokov je izdajal, da je nekaj narobe. Pokojnik je v svoji garsonjeri razpadal že kakšnih petnajst dni, ko smo prišli ponj. Ko smo odprli stanovanjska vrata, policist ni zmogel vstopiti. Šel je raje nadstropje višje. Tudi moj kolega, sicer vajen tovrstnega dela, se je pri hoji s truplom v rjuhi že začel pačiti in krči so ga izdajali, da bo zdaj zdaj bruhal. Jaz sem si pa samo dala v usta žvečilko, se pod nosom namazala s tigrovo mastjo in, kaj češ, izvedla vse, kot je treba. Priznam, zanimiv uvod v poklic, v katerem sem še vedno in tudi želim ostati, če me bodo le zaposlili za redno,« čisto trezno in mirno pove Vanda. »Navsezadnje gre samo za poklic. Pač malce drugačen. Sem sicer edini pogrebec ženskega spola v Sloveniji, a obstajajo ženske, ki so lastnice in direktorice podjetij za pogrebne storitve.«
Sama v enem dnevu skopala tri jame
»Delam vse. Moram prijeti za kramp in lopato, motiko, kadar je treba opleti, kosimo vso travo, čistimo pokopališka stranišča in tudi bager znam upravljati, saj imam opravljen izpit tudi za take ogromne delovne mrcine. Živim na kmetiji, kjer so žaga in ogromno gozdov, ves čas sem obdana s traktorji in bagri, in če je treba, seveda sedem tudi na kaj takega. Ampak tukaj se pa malce pozna diskriminacija, češ, saj res, da tale ženska zmore vse, ampak da bi pa še buldožer vozila, ne gre v glavo sodelavcem. A že kot otrok sem raje 'šraufala' z očetom, kot se igrala s punčkami.«
