Žan, uspešen poslovnež, je imel komaj dobrih 35 let, ko je prvič doživel napad ledvičnih kamnov. Sprva sploh ni vedel, za kaj gre. V trebuhu je čutil zelo hudo bolečino, potem mu je postalo slabo, da je moral bruhati. Na srečo se je to zgodilo, ko je bil doma. Prestrašena žena ga je odpeljala na urgenco in tam so zelo hitro ugotovili, kaj je narobe, ter mu tudi pomagali. Šele potem se je Žan spomnil, da je imel njegov oče podobne težave.
Ledvični kamni nastanejo s strjevanjem majhnih, ostrih kristalov. Kamni so različni, odvisno od tega, zakaj so se pojavili. So tudi zelo pogosti. Imajo jih lahko ljudje vseh starosti, celo dojenčki. Pogostejši so pri moških, največkrat v starostnem obdobju od 30 do 50 let, vendar to ni pravilo.
So pa tudi kamni, ki raje prizadenejo ženske
Kamen nastane, kadar urin vsebuje preveč snovi, ki lahko tvori kristale, ob tem pa je okolje primerno za to. Proces traja dlje in velikokrat ljudje s kamni nimajo prav nobenih težav. Težave oziroma tako imenovani napadi ledvičnih kamnov se pojavijo, ko se kamen odlušči in odpotuje po kanalih v ledvicah ali sečevodu in mehurju. Če se zagozdi, povzroča hude bolečine in preprečuje odvajanje urina. Ledvičnih kamnov ne bi smeli puščati vnemar. Zelo pametno je obiskati zdravnika, ki bo s preiskavami ugotovil, za kaj gre. Zdravljenje je usmerjeno v odstranitev kamnov in preprečevanje nastajanja novih. To pa seveda pomeni, da je treba najprej vedeti, zakaj so kamni nastali.
Najpogostejši so kalcijevi kamni, ki se vežejo s snovjo, imenovano oksalat. Druge vrste kamni so cistinski (pri bolnikih s cistinurijo, kamni se naredijo iz aminokisline cistin), struvitni (pri ženskah, ki imajo pogoste infekcije urinskega trakta, ti kamni so lahko zelo veliki), kamni iz urinske kisline, ki se radi pojavijo pri ljudeh s putiko ali ko se zdravijo s kemoterapijo. Lahko pa nastanek kamnov spodbudijo tudi nekatera zdravila.
Kot žogica za golf
Najpogostejši so torej ledvični kamni iz kalcijevega oksalata. Nastanejo (to velja za vse vrste kamnov), ker človek zaužije premalo tekočine. Oziroma drugače povedano: če bi človek popil dovolj, se verjetno ne bi pojavili. Popiti je treba namreč toliko (najbolje vode), da dnevno izločimo več kot liter urina. Liter je namreč najmanjša količina, ki jo je treba izločiti. Pomanjkanje vode povzroči bolj kiselkast urin, to pa je idealno okolje za nastanek kamnov. Iz notranje povrhnjice ledvic se sproščajo minerali, ki se združujejo in lahko zrastejo tudi do velikosti žogice za golf. Lahko pa jih organizem izloči z urinom, ne da bi se človek sploh zavedal, ker so kamni še čisto majhni in ne povzročajo bolečin. Dostikrat pa je izločanje kamnov izredno boleče. Nekateri strokovnjaki menijo, da so te bolečine po silovitosti podobne porodnim. Znanstveniki z ameriške klinike Mayo pravijo, da so ljudje s ponavljajočimi se ledvičnimi kamni v večji nevarnosti za kronično ledvično bolezen. Ta pa, kakor je znano, lahko pripelje celo do odpovedi ledvic in odvisnosti bolnika od dialize oziroma presaditve.
Poleg bolečine in slabosti je lahko znak za ledvične kamne tudi nenavadna barva urina ali celo kri v njem. Bolnik se lahko trese od mrzlice, lahko pa ima tudi vročino. Bolečina izhaja iz trebušne votline, ob strani ali na hrbtnem delu. Lahko se tudi premakne globlje v dimlje, pri moških celo v testise. Zdravnik v tem primeru predpiše različne teste. Dokaz, da težave povzročajo ledvični kamni, dajo največkrat slikovne preiskave. Nekaj je mogoče razbrati iz krvnih in urinskih testov. Od izvidov teh preiskav je odvisno, kakšno bo zdravljenje. Pogosto bolniki dobijo zdravila, predvsem proti bolečinam, ki so običajno zelo močna (narkotiki). Dostikrat bolnika zadržijo v bolnišnici, kjer mu lahko tudi pomagajo, da kamne izloči. Bolniku predpišejo dovajanje tekočin v žilo, lahko pa dobi tudi diuretike (za odvajanje vode) in antibiotike za preprečitev bakterijske okužbe. Lahko pa se zgodi, da je potrebna operacija. Ti posegi so danes bistveno manj invazivni, kot so bili še nedavno. Medicina ima na voljo različne metode, s katerimi lahko pomaga ali kamne zdrobiti ali pa jih kako drugače dobiti od tam, kjer so se zagozdili. Le zelo redko je potrebna operacija.
Vodni slap proti kamnom
Če človek ne odstrani vzroka, ki je pripeljal do nastanka ledvičnih kamnov, tvega, da se mu bodo težave ponovile. Nekateri, tako kot Žan z začetka tega prispevka, imajo nagnjenost k bolezni v družini. Tega ni mogoče spremeniti, tudi spola večinoma ne. Lahko pa bolnik sam naredi marsikaj, da se mu ledvični kamni ne bi spet pojavili. Najpomembnejši ukrep je pitje vode. Popiti je je treba dovolj, da dnevno izločimo okrog dva litra urina. Tisti, ki to težko ocenijo na oko, naj si vzamejo kakšen dan, ko so doma, in izmerijo količino izločenega urina. Potrebujete dve litrski steklenici in račko (moški) oziroma kakšno drugo posodo (ženske) za prestrezanje urina. Če ga namerite manj kot dva litra, a več kot en liter, to sicer ni slabo, toda vseeno poskusite doseči dva litra. Enako opazujte tudi, koliko vode popijete, da boste vedeli, koliko tekočine dnevno potrebujete. Izgovor, da ne pijemo dovolj, ker ne želimo kar naprej hoditi na stranišče, vas bo lahko stal hude bolečine. Čeprav slišimo vse mogoče trditve, katera pijača bi bila boljša od vode, še vedno drži, da je ni čez vodo. Ta je za vsakega bolnika z ledvičnimi kamni daleč najboljša pijača. Le da mora biti čista, kakovostna voda brez primesi; v njej ne sme biti fluora, na primer.
Ker na nastanek ledvičnih kamnov lahko vpliva tudi beljakovinsko bogata prehrana, se je treba omejiti tudi pri tem. To pomeni, da je treba jesti manj mesa oziroma izbirati res kakovostno. Priporočajo zlasti perutnino, odsvetujejo pa nekatere vrste rib (prav tiste, ki jih priporočajo za dobro delovanje možganov, ker vsebujejo veliko maščobnih kislin omega 3, torej plave ribe, skuše, sardine, tudi konzervirane fileje).
Nasveti iz domače lekarne
Na spletnih straneh, kjer svetujejo o prehrani za preprečevanje posameznih bolezni (www.health.howstuffworks.com), boste našli nekaj dobrih nasvetov za preprečevanje nastanka ledvičnih kamnov. Tudi tukaj je prvi nasvet, da je treba popiti dovolj vode, od šest do osem (po dva decilitra) kozarcev na dan, če pa se pogosto rekreirate, morate to količino ustrezno povečati. Izogibati se je treba hrani s oksalati. Ker gre sicer za kakovostno hrano, ki sodi med zdravo, se ji ni treba ogibati v celoti, samo manjkrat naj bo na krožniku: pesa, čokolada, kava, oreški, peteršilj, arašidi, špinača, jagode, čaj, pšenični otrobi. Ni dobro dnevno zaužiti preveč vitamina C, prehranski dodatki ga vsebujejo veliko več, kot so dnevno priporočene količine. Ljudem z nagnjenostjo k ledvičnim kamnom bi lahko škodilo več kot 3000 miligramov vitamina C na dan. Podobno kot zdravniki svetujejo manj mesa, pa tudi rakov in školjk (vendar nič od tega ne prepovejo), drobovine ter piva in vina. Seveda je med priporočili tudi redna dnevna telovadba, vsaj pol ure, bolje pa več. Ni tudi dobro uživati zdravil za umirjanje zgage, ki vsebujejo kalcij (antacidi). K izločanju kamnov bodo pomagali otrobi (vendar ne smejo biti pšenični), ki pospešijo izločanje kalcija in oksalata. Priporočljiv je tudi polnozrnati kruh, ker vsebuje magnezij, ta pa preprečuje nastajanje kamnov. Treba je zmanjšati količino soli v jedeh, ker vsebuje natrij. Priporočljiv je zeliščni čaj iz koprivnih listov. Od vitaminov priporočajo predvsem vitamin A iz zelenjave: korenja, sladkega krompirja, buč, brokolija. Piščančje meso vsebuje pomemben vitamin B6, ki preprečuje tvorbo oksalata. Lahko pa omenjene vitamine zaužijemo tudi v obliki prehranskih dodatkov.
Med naravna zdravila, ki preprečujejo nastanek kamnov in pomagajo, da se izločijo, sodijo tudi: limonin sok, olivno olje in jabolčni kis, čaj uva ursi, ki ga kupimo v lekarni, regratove korenine (izvleček oziroma poparek), rdeč ledvičast fižol (že njegova oblika naj bi nakazovala, da je koristen za ledvice), čaj iz preslice, sok granatnega jabolka, dodatek magnezija, stebelna zelena (surova in ekološko pridelana), bazilika in spremembe prehranskih navad, kot so: opustitev pitja vseh vrst kol in drugih gaziranih pijač, energijskih napitkov ter uživanja predelane hrane. Priporočljivo je pitje sveže iztisnjenega pomarančnega soka, en kozarec na dan.
