Spogledali smo se. Je to posneto? Saj ne more tako peti! Pa je. Aplavz je bil oglušujoč in je trajal, dokler se Petruša Golja ni prišla še enkrat priklonit. Navdušenje po koncu prireditve Slovenka leta pa velikansko. »Solze mi je priklicala na oči«, so nam govorili, »kar naježil sem se!«
Petruše Golja še ne pozna vsak Slovenec, prepričani pa smo, da jo enkrat bo. Dekle, ki se je sámo, le s poslušanjem, naučilo zapeti repertoar Edith Piaf in to stori tako kot ona, ima zagotovo prihodnost na odrih. Časa za to je še dovolj, za zdaj je na prvem mestu šola. Petrušo obiščemo doma, v bloku nad Koprom, kjer se z balkona odpira pogled daleč čez Koprski zaliv in hribe nad njim. Drobna, nežna rjavolasa deklica s poltjo kot porcelan nas pozdravi resno in malce zadržano. Že ko govori, nekako poje. Najprej je na vrsti fotografiranje, da ujamemo popoldansko svetlobo. Petruša se giblje, hodi drugače. Rojena je bila slabovidna in z nevromišično motnjo. Vendar pa ni okorna, prav nasprotno. Na njej je nekaj elegantnega, gracioznega, nekaj vilinskega. Da te dobro vidi, gleda nekoliko mimo, kot skozte. Občutek imaš, kot da gleda nekam dlje, nekam globlje. A na pogled krhko dekle ima karakter. Videti je, da ve, kam hoče, in da misli tja tudi priti. O svoji slabovidnosti ne mara izgubljati besed. »Nič me ne ovira. Takšna sem kot vsi in počnem vse, kar počnejo drugi,« odločno zaključi s tem vprašanjem. Seveda so poti, kjer potrebuje spremstvo, in stvari v šoli, kjer se prilagodijo njenemu slabšemu vidu. A tudi mama Špela včasih kar pozabi, da je Petruša slabovidna, saj ta ne mara pomoči, če ni nujno potrebna.
Edith Piaf po posluhu
Petruša (še) ni profesionalno šolana pevka. Že od majhnega rada poje in družinske vožnje z avtom so vedno krajšale pesmi. Otroške, taborniške, popularne popevke. Nekaj časa je obiskovala šolski pevski zbor, v največji meri pa je pevski samouk. Glasba jo je od nekdaj privlačila. Štiri leta se je učila igrati violino, igra kitaro, obvlada sintesajzer. Razmišljanje o glasbeni karieri je še sveže, rodilo se je, ko se je naučila peti šansone Edith Piaf in ko je videla, kakšno navdušenje požanje z njimi. Francoska legenda jo privlači tako zaradi življenjske zgodbe kot zaradi brezčasne lepote njenih pesmi. »Začelo se je s filmom. Mama je velika ljubiteljica Edith Piaf in me je povabila, naj z njo pogledam filmsko biografijo. Najprej sem rekla ne, to je dolgočasno, potem pa sem zaslišala njeno petje in me je očaralo,« se spominja Petruša. Njenih šansonov se je naučila po posluhu iz posnetkov. Francoščine se takrat še ni učila, z besedili pa si tudi ni mogla kaj dosti pomagati, ker je zapis tako različen od izgovorjave. »Tolikokrat si je zavrtela pesem, da se jo je naučila zapeti. Brez vsake pomoči,« dodaja Špela. Jo je kdaj zamikalo sodelovati na katerem od resničnostnih šovov, kjer iščejo glasbene talente? Mama in hči se spogledata, v zraku je nekaj napetosti. Aha! Mami je tista, ki ni za to. Ti nemogoči starši! »Priznam, jaz sem tista, ki ne pusti, čeprav se Petruša želi prijaviti,« se zasmeje Špela. »Prva je šola, pa tudi drugače se mi zdi še premlada za vse, kar od človeka terjajo takšne oddaje. Čez nekaj let pa že.«
Odkar so Petrušo slišali peti v šoli, ni več proslave, na katero je ne bi povabili. Zadnje čase je v njenem repertoarju francoske šansone zamenjala popularna glasba, ki je všeč njeni generaciji. Nastopa zelo rada in tako premaga tudi tremo, kakršno v človeku zbudi operna hiša, ki res ni kar tako. »Petruša na odru uživa, petje in nastopi ji res veliko dajo,« pravi mama Špela. »Tremo včasih premaguje s pogovorom, drugič je čisto tiho. Jaz se prilagodim.« Ko enkrat zapoje, pa je trema pozabljena. Petruša je zdaj stara dovolj, da se bo učila solo petja tudi v glasbeni šoli. Potem bomo šele zares videli, kaj vse zmore.
