Takšne smučarske pravljice, kot se je zadnji konec tedna odvijala pod Pohorjem, Slovenija še ni doživela. Glasne ovacije, smeh, navdušenje pa tudi solze so številni obiskovalci, več kot 40 tisoč jih je bilo v dveh dneh, namenili Tini, slovenski junakinji, ki se bo za vedno zapisala v zgodovino smučanja. Po dolgem času so Slovenci pozabili na vse težave, na politične spore. Vsi so imeli en cilj, navijati za Tino Maze, in ta tudi tokrat ni razočarala. Slovenija je na domačo dobitnico zlate lisice čakala kar 16 let – zadnjo nam je namreč prismučala Urška Hrovat leta 1997.
Množica navijačev se je v soboto, in seveda tudi v nedeljo, že v zgodnjih jutranjih urah, oborožena z zastavami, transparenti, takimi in drugačnimi izvirnimi pokrivali in predvsem s kopico dobre volje, valila proti pohorski strmini. Polni pričakovanja in upov so gledalci zrli v progo; Tina se je eksplozivno podala nanjo in v prvem teku kot za šalo pometla z vso konkurenco, v težko pričakovanem drugem teku pa šok – naredila je majhno napako in samo za osem stotink se ji je izmuznila tako pričakovana ter zaželena zmaga. Množica je umolknila, na obrazih se je prikazalo razočaranje, a že hip zatem so Tini navdušeno zaploskali in vzklikali: »Bravo, Tina.« A naša šampionka ima višje cilje in vidno razočarana je po prvem dnevu na novinarski konferenci povedala: »Sem perfekcionist, kadar sem dobra, želim, da bi bila še boljša.« To je tisto, kar jo žene naprej do novih zmag. »Lindsay je zmagala, jaz pa imam mali globus,« si vseeno ni mogla kaj, da ne bi malo podražila tekmice.
Tudi Massi je bil žalosten
V novinarskem središču sem se usedla poleg Andree Massija. Z roko si je podpiral glavo in bil sploh videti kot kup nesreče. Ni čudno, saj je imela Tina zmago tako rekoč v žepu. Sklonila sem se k njemu in mu zašepetala: »Nikar žalosti, saj bo jutri zmagala.« Bežno me je pogledal in mi namenil komaj opazen nasmešek. Nam, navadnim smrtnikom, se niti sanja ne, kaj vse preživljajo športniki, ki so v samem svetovnem vrhu, in kako težko je breme pričakovanj. Prav milo pa se mi je storilo, ko je Lindsay Vonn rekla, da se opravičuje Tininim navijačem, ker ji je pred nosom odnesla zmago. A ko prevlada človeški razum, si človek misli – Američanka letos nima sreče in zakaj ji ne nazadnje zmage ne bi privoščili? V športu so zmage in porazi, vzponi in padci, naša Tina pa je zvezdnica takega kova, da je poraz vse, kar ni zmaga.
Mik ji je zaželel srečo pred nedeljsko tekmo
V nedeljo je Tina v zgodnjem mrzlem jutru pred odhodom na progo pozdravila nekoga, ki ji je še posebej blizu. Oče ji je namreč od doma, iz Črne na Koroškem, pripeljal njenega Mika – zlatega prinašalca, na katerega je Tina še posebej navezana in s katerim se že dolgo nista videla. »Od veselja sta skakala oba, tako Tina kot Mik, in ko ga je gledala, se mi je prav milo storilo,« je povedala Tinina mama Sonja, srčna in prijazna gospa, ter mi zaupala, da preden se Tina poda na progo, doživlja posebne občutke. »Ne morem jih opisati. Ni me strah, saj zaupam v Tinine sposobnosti, a kljub temu je to tak adrenalin, da te kap. Druga pesem je pri padcih. Takrat mi dobesedno zastane srce in v moji glavi se prepleta marsikaj – kako huda je poškodba, kakšne bodo posledice, jo zelo boli, kako se Tina počuti v tem trenutku.« Všeč ji je, da ima Tina v ekipi zaveznico, fizioterapevtko Nežko, ki z neverjetno energijo napolnjuje vse, ki so v njeni bližini.
