Z Urško Bačovnik Janša smo se pogovarjali ravno na dan, ko je vladna koalicija, ki jo vodi njen mož Janez Janša, z odstopom dveh ministrov doživljala svoje zadnje ure. A s premierjevo ženo se nismo pogovarjali o politični situaciji v naši državi, temveč o govoricah, ki spremljajo njeno družino že ves čas. Od sprva nedolžnih spraševanj o morebitni nosečnosti in poroki je vse skupaj izbruhnilo v pravi plaz morbidnih vesti o premierjevih psihozah in nasilju do žene, o Urškinih poskusih samomora ter o Downovem sindromu in celo smrti njunega sina Črtomirja. Tako kot pred sedmimi leti, ko je takrat še neznana zdravnica v vlogi premierjeve spremljevalke dala svoj prvi intervju za Jano, je Urška Bačovnik Janša, premierjeva žena, zdaj za Jano tudi prvič v medijih iskreno spregovorila o tem, kako prenaša te govorice ter zakaj doslej ni reagirala in nam predstavila sina Črtomirja, ki je njuna velika sreča.
Kako je biti v teh kriznih časih žena Janeza Janše? Verjetno ne prav lahko.
Če bi razmišljala tako, ne bi nikoli bila z njim. Ko sva se spoznala pred skoraj osmimi leti, je bila politika zame španska vas. Tako sem si lahko o njem in o ljudeh, ki sem jih ob njem spoznala, ustvarila neobremenjeno, iskreno podobo. Preživela sva dobre in slabe dni, nikoli pa nisem dvomila o njem ali o naju. Minilo je že dobro leto, odkar so me vprašali, kako se bo življenje z nastopom novega mandata predsednika vlade za nas spremenilo. Toliko izkušenj imam, da sem vedela, da bo zelo dinamično in da aktivna vključenost v vrh politike lahko prinese osebne diskreditacije vse družine. Nisem se zmotila.
Zagotovo si želite več zasebnosti.
Ja, vsak dan. Sploh če je dan v službi še posebno naporen. Kadar sem prosta, najraje uživam v ozkem krogu domačih in prijateljev. Včasih nisem razumela ljudi, ki imajo radi samoto, neobljudene poti. Danes v tem, da lahko v tišini premlevam svoje misli, zelo uživam.
Kako se do vas obnašajo ljudje, ki jih srečujete pri svojem delu, vaši bolniki, sodelavci, pa sosedje, znanci? So kdaj v zadregi, vam kaj pokritizirajo moža, ga pohvalijo?
Ljudje, ki pridejo v ambulanto, prihajajo po pomoč. Potrebujejo in pričakujejo izključno mojo strokovnost, nasvet, pa tudi kakšno spodbudo v njihovih težavah. Mislim, da jih ne zanima nič drugega. Tudi mene ne zanima, kako se pišejo. Na splošno se pogovorom o politiki izogibam, ker menim, da ljudi veliko bolj in povsem po nepotrebnem deli. Seveda sem se tudi kritike že navadila. Vsak, ki dela, je je deležen. Moji prijatelji so z mano povsem odkriti in pri njih dobivam podporo, tudi če se o vsem ne strinjamo.
Kaj pa prodajalke v trgovini, neznanci, s katerimi se srečujete?
Večinoma me ne spoznajo ali pa so prijazni. Prav res se mi še ni zgodilo, da bi bil kakšen neznanec z mano neprijazen. Vedno sem bila do ljudi spoštljiva in to se mi nekako vrača. Sicer sem kot oseba zelo komunikativna in tudi z neznanci hitro navežem stik. Kot študentka sem bivala v študentskem domu na Ilirski, pred blokom pa so se radi zbirali brezdomci. Včasih so bile naše debate zelo zanimive.
Od vašega prvega intervjuja za medije, ki je bil tudi za Jano, je minilo že sedem let. Takrat ste dejali, da je bilo medijsko zanimanje za vas veliko presenečenje. Ste se sedaj na to že navadili ali vas še vedno obremenjuje?
Mediji imate posebno moč. Ustvarjate prostor, v katerem se ljudje lahko z vašo pomočjo ozavestimo, povežemo, najdemo vir upanja, vere in pristne radovednosti ter se aktiviramo, lahko pa ustvarjate prostor zlorabe, nezaupanja, sovraštva in prezira, ki ljudi zapre med štiri stene in v njih krepi medsebojno nezaupanje ter zlovoljnost. Iz nepomembnih stvari lahko ustvarjate velike zgodbe in nasprotno. Običajen človek se vas mora navaditi in se sčasoma naučiti presojati, katero od teh dveh poti ste izbrali.
Vendar pa so v zadnjem obdobju izbruhnile govorice, na katere se nihče ne bi mogel navaditi. Gre namreč za vaše in moževo duševno zdravje ter za zdravje vajinega otroka, ki ne držijo, kot pravite.
Res je, zadnje leto so govorice presegle vse meje dobrega okusa. Bolj ko so žaljive in neresnične, bolj trdijo, da se opirajo na zanesljiv vir. Težko se je navaditi na laži in medijske zlorabe, sploh če se poslužujejo tem, ki so že po naravi delikatne. Tabloidna revija si je dovolila zapisati več grdih laži o meni in Janezu. Nobeden od naju nikoli ni imel psihičnih težav. Hvala Bogu, saj v življenju lahko vsakega doleti bolezen. Sama kot zdravnica nimam absolutno nobenih predsodkov do duševnih bolezni in bi lahko o tem mirno govorila. Boli pa me, da v resnici teh novinarjev sploh ne zanima, kako kdo živi, ampak se zdi, kot da nas uporabljajo zgolj za obešalnik, na katerega obešajo svoje senzacionalistične in brezsramne domislice, s katerimi upajo, da bodo pridobili kakšnega bralca več. Hkrati pa je omenjena revija s tem pokazala tudi posmehljiv in prezirljiv odnos do vseh ljudi, ki se vsakodnevno soočajo z duševnimi boleznimi in stiskami. Tudi za rumeni tisk je taka drža vsekakor neprimerna in globoko neetična. Ko sva po odvetniku zahtevala objavo dejstva oziroma pojasnila, da so trditve neresnične, pa so se samo še malo bolj ponorčevali. Janezu so se opravičili le, ker so to pač zapisali, in ne, ker ni res, meni pa nič. Vsekakor bi lahko pred objavo to tudi preverili. Pa me nihče ni poklical.
