Valerija Verhovnik - Vale je magistrica ekonomskih znanosti. Deset let je delala v gospodarstvu, leto in pol na univerzi. Potem se je poslovna ženska, urejena do zadnje podrobnosti, prelevila najprej v gostinko, nazadnje v kmetico. »Navajena sem bila, da sem bila urejena v nulo, brez desetcentimetrskih petk in ličila sploh nisem šla iz hiše. Ko sem postala gostinka, sem morala petke zamenjati za superge, ko pa sem bila izbrana v resničnostni šov Kmetija išče lastnika, je šlo vse stran. Čez 14 dni mi je bilo že čisto vseeno, kako sem videti. Super je, ko človek ugotovi, kako nepomembne so te stvari.«
Takrat se je v mestni punci rodila želja, da bi imela kmetijo. Zasvojila jo je svoboda, ki ti jo da narava. Ko ti ritem življenja ne uravnavajo drugi in človek ni več obremenjen s službo, ko ni več psihoze in se prilagajaš samo še živalim. »Živali tvojo skrb zanje zaznajo in ti jo vračajo. Ob delu z živalmi ne moreš hiteti. Na kmetiji sem se naučila, da vsako opravilo potrebuje svoj čas, da se ničesar ne da prehiteti. Tam sem lahko fizično delala po 12 ur, pa sem bila trikrat manj utrujena kot v službi. To me je tako psihično sprostilo in osvobodilo, da sem začela tuhtati, ali bi se dalo preživeti od kmetije. Ne obogateti, preživeti.«
Zdaj Verhovnikova živi na kmetiji Gačnik, sama jo je poimenovala Moj raj, v zadnji hiši v Gorenji Trebuši na nadmorski višini 920 metrov. Do nje pridete, če v Idriji zavijete na cesto proti Vojskem, najvišje ležeči vasi na Primorskem. Vale ima v lasti še kmetiji Medved in Logar, še pol ure vožnje po slikoviti makadamski cesti, kjer zdaj domuje 58 koz, 9 krav in 33 oslov (12 jih živi na kmetiji Gačnik). Drugo leto, če se bo vse izšlo po načrtih, bo začela živeti na kmetiji Medved.
Iz petk v superge, iz superg v gumijaste škornje. Valerijo je gostinstvo privlačilo od nekdaj. In ko ji je bratranec ponudil, da bi skupaj odprla gostinski lokal v Kopru, je bila takoj za. »Dve leti in pol sem bila vodja lokala, urejala sem papirje, stregla, pripravljala domač sladoled, učit sem se šla celo v Rim.« Ker je bil njen partner Italijan, sem jo mimogrede vprašala še, v čem je skrivnost dobre kave. »Največji štos dobre kave je v vremenu in vlagi v zraku. Pomembno je, da znaš uravnavati mlinček za mletje kave po vremenu. Okus kave je, verjeli ali ne, odvisen celo od tega, kako močno zategneš ročko. V Italiji je priprava kave cela znanost. Veste, zakaj Italijani espreso pijejo ob šanku? Pravi espreso mora po pravilih imeti tri milimetre debelo svetlo rjavo peno. In ker ta zelo hitro izgine, je kavo treba popiti takoj.«
Delo v gostinstvu jo je navdušilo, želela si je predvsem kuhati. In kuha zelo dobro. Zadnjih šest let recepte zapisuje tudi na svojem blogu. Njena specialiteta pa je restan krompir. Gre za družinski recept, ki ga je dobila od mame.
»Ko sem nekega dne videla prijavo v resničnostni šov Kmetija išče lastnika z glavno nagrado kmetijo, sem še isti trenutek napisala prijavo, sploh nisem nič razmišljala. V glavi sem imela samo to, da bom, če zmagam, lahko odprla svojo oštarijo, živali in kmetovanje me sploh niso zanimali. Ko pa sem bila tam, sem ugotovila, da me delo na kmetiji veseli, sploh z živalmi. Vsega sem se morala naučiti, nobena stvar se mi ni zdela težka.«
