Zadnjih devet let je bilo, kot da sem v vojni, pripoveduje Ljiljana. »Nikoli nisem vedela, kje me čaka nova bomba, nova eksplozija. Moje življenje je bilo en sam strah in prošnje k Bogu, da obvaruje hčerko Barbaro samo pred saboj. Ni se izšlo. Verjetno je bil scenarij za njeno življenje 'napisan' že davno tega. Pri dvajsetih letih je bila njena misija sklenjena. Konec junija si je vzela življenje. Vsa ta leta trpljenja so mi prinesla širšo zavest, drugačen pogled na življenje. Kadar me obišče bolečina, tista prava, iz srca, se ji prepustim. Takrat se 'dvignem' iz tega materialnega sveta, iz vsega telesnega, stran od pravil. V takih trenutkih iskreno začutim, da ima vse svoj smisel. Tudi smrt mojega angela, kar je Barbara zagotovo bila, in moja bolezen.« Ljiljana ima namreč Ne-Hodkinov limfom, krvno bolezen, podobno levkemiji.
Ljiljano sem spoznala pred dvema letoma v Indiji, v nekem ašramu. Zelo hitro sva našli skupni jezik in tisti mesec sva se pogosto družili. Pogovarjali sva se, meditirali, jokali in se smejali. Njen govor je sočen, hkrati pa izjemno duhovit, tako da sem jo poslušala z odprtimi usti. Njena življenjska zgodba kar kriči po zapisu v knjigi, zato sem jo nagovarjala, naj se vendar odloči in napiše knjigo. Zdelo se mi je, da sem jo navdušila za pisanje. Pa ni bilo tako. Na pogrebu svoje hčerke me je objela in rekla: »A zdaj razumeš, zakaj nisem nič napisala? Ni bilo še sklenjeno …«
Že majhna je bila drugačna. Ljiljanina družina nikoli ni bila posebna. Rodila je dva otroka, Aleksandro, ki ima zdaj 25 let, in Barbaro. Kmalu po rojstvu Barbare se je ločila, vendar ločitev ni bila nekakšna velika travma, saj sta se z možem razšla precej civilizirano. Ko se pogovarjava o tem, kaj naj bi bil vzrok, da je Barbara posegla po drogi, alkoholu, da je imela težave z bulimijo in anoreksijo, ne najdeva kakšnega otipljivega razloga. »Ne vem, kaj bi lahko bil vzrok. Morda je bil sprožilec moja bolezen. Barbara je bila stara deset let, ko sem zbolela. Vendar nisem nikoli pred otrokoma govorila o groznem raku, živela sem naprej in naredila vse, da bi bolezen obvladala. Premišljujem, da se je morda takrat v njej kaj premaknilo, morda je izgubila občutek varnosti, verjetno je začela dvomiti o pravičnosti življenja, ne vem. Je pa res, da je bila Barbara že kot deklica drugačna od večine. Spomnim se, da se je z drugimi otroki igrala igrico Kdo bo zdržal dlje. Otroci so zadrževali dih in tisti, ki je zdržal najdlje, je bil zmagovalec. In to je vedno bila takrat triinpolletna Barbara, zadihala je namreč, tik preden bi padla v nezavest,« se spominja mama. Bila je vesel in razigran otrok, včasih tudi nemirna. Vedno je bila vodja, in kadar je bila v družbi vrstnikov, je prevzemala iniciativo. Bila je tudi neverjetno razumna: »Spominjam se, da je v trgovini zagledala precej drago igračo, ki ji je bila všeč. Nisem imela denarja, da bi jo kupila, zato sem ji razložila, da jo bo dobila za rojstni dan. Triletnica je to razumela in brez težav sva odšli iz trgovine.« V tistem času je nekoč prišla kar sama domov iz vrtca, ker ji tam pač »ni bilo dobro«. »Vse to so, po mojem, bili znaki nečesa. Bila je preprosto drugačna duša,« zdaj razmišlja mama Ljiljana. Barbara je bila zelo občutljiv otrok, zlasti so jo bolele krivice. Obiskovala je waldorfsko osnovno šolo, kar je bila logična odločitev glede na način življenja, ki ga je živela Ljiljana. Mama je namreč vsak dan meditirala, doma so bili vegetarijanci, živeli so skladno z naravo. »Učiteljica v šoli jo je vedno pohvalila in tako rekoč ni bilo področja, kjer ne bi bila uspešna, od risanja, glasbe do športa. Deklica je bila zelo kreativna.«