V Magnificov snemalni studio sem vkorakala ne ravno najboljše volje, ker si glasbenik, ki je dvakrat razprodal Cankarjev dom, ni mogel vzeti dovolj časa za pogovor. Pričakal me je z nasmehom in na plaz vprašanj, zakaj se noče slikati in zakaj časovno omejuje pogovore, odgovoril, da res nima časa. Da ni zvezdnik. Da hiti s snemanjem teatrske glasbe. Da je razprodan. In da najraje živi mirno, v svojem ritmu. Bil je iskren, iskriv, zanimiv, preprost in prostodušen. Nič zvezdniški. Magnifico pač. »A boš pivo?« me je vprašal proti koncu podaljšanega pogovora. Ker »je življenje prekratko, da bi ga tratili z navideznimi problemi«.
Montevideo, bog te video je uspešnica, tako film kot glasba, ki ste jo napisali in je več kot navdušila tudi obiskovalce koncertov v Cankarjevem domu.
Pred tremi leti, ko sem delal za film, sem se lotil svoje plošče, nekaj pesmi smo že posneli, toda ker je bil film tako uspešen, so se odločili za njegovo nadaljevanje. Pa sem svoj projekt malo umaknil. Vmes je ta glasba zaživela, mimo filma je šla svojo pot, dva milijona ogledov na spletu je samo za pesem Samo malo! Ni kafane, ni kluba, poroke, rojstva, da se ne bi izvajala glasba iz filma! Beograjska filharmonija je odkupila šest skladb za svoj redni program – izvajali jih bodo januarja. In potem sem si rekel, če je že tako, pa ima smisel izdati to filmsko glasbo. Delal sem za film, toda včasih zaživi tudi glasba.
Torej ste zdaj, z vsem tem uspehom in odkupi, bogataš?
Note so zelo poceni, to je že Mozart vedel. Prav skeptičen sem bil, kako bosta Ljubljana in Slovenija sprejeli to filmsko glasbo, kajti filma tu nismo gledali, le serijo. V Sloveniji ni bilo buma, kakršen se je zgodil v Srbiji in je bil res nekaj posebnega; velik ugled, ti igralci mlade generacije so zvezde, promocija filma je bila takšna, da so na njej vreščale najstnice, zaljubljene so v igralce iz filma! Nastala je norišnica! V Sloveniji ne, toda odločili smo se za izdajo in moj fetiš je, da imam vedno prvi koncert v Ljubljani – ker če bom šel doma skozi, bom šel še kje. Tu me poznajo, ne morem jim lagati, jih »nategniti«, nič ne morem.
Na obeh koncertih so vam ljudje jedli iz roke, bilo je osupljivo: stoje so ploskali vam stari in mladi, vnuki in dedki, najstnice in mame.
Super je bilo, bolje, kot sem si želel. Milo se mi je storilo, lepo jih je bilo videti. Naporno je bilo oba dni, ansambel je bil odličen, žur potem odličen, nihče ni bil slabe volje, nihče ni bil siten, pa so bili ljudje utrujeni! Publika se je sprostila, bili so čustveni, lahko si videl solze, smeh, vse. Super! Takšen koncert si lahko samo želiš, predvideti se ga ne da. Jaz sem bil najbolj skeptičen: v Cankarjevem domu so mi za koncert ponudili 1. november, morbiden datum, ni mi preveč ustrezalo.
Ampak bili ste čedni, dobre volje, nosili ste metuljčka … Kdo vas je oblekel?
Moški smo takšni, da bolj ko smo utrujeni, manj se nam vidi. Utrujen sem bil kot pes! A oblekel sem se sam, vedno je tako, odkar je Barbara (žena, op. a.) nehala skrbeti za to.
Zakaj ste imeli za vratom metuljčka?
Bil sem v Cankarjevem domu, ne! Star sem dovolj, da ga nosim, oseminštirideset let bom imel.
To pomeni, da najboljše šele prihaja? Nekateri vas sploh ne prenesejo, a hkrati je mnogo več ljudi, ki sta jim zelo všeč vi in vaša glasba. Kaj mislite, zaradi zrelih let, zaradi vaše še bolj poudarjene nonšalance?
Meni se zdi, da sem živčen, ne nonšalanten. Mirno bi lahko šel malo k psihiatru, imela bi se kaj pogovarjati. A tega ne naredim, ker se mi zdi, da še lahko uredim vse. Sem pa len, ja, to pa sem: sem delaven, vse naredim, a sem len, ne paše mi delati, zato sta bila ta izdaja cedeja in ta koncert zame napor. Če bi se dalo, bi to časovno bolj raztegnil.
