»Za Slovenijo je vlak že odpeljal,« odločno in brez dlake na jeziku trdi mlad fant, o katerem bi glede na njegovo starost lahko rekli, da nima izkušenj niti za ščepec. »Naši poslanci sprejmejo samo 20 odstotkov zakonov, preostalo je samo potrjevanje tistega, kar je sprejel že evropski parlament, in tudi samo kakih dvajset obrazov je po volitvah novih!« To je smela izjava osemnajstletnega Domna Dovžana iz Podljubelja. Izhaja iz drugačne družine ter drugače razmišlja in deluje, verjetno tudi zato, ker obiskuje dvojezično srednjo šolo v Celovcu.
Domen je na prvi pogled miren in blag, v mišljenju in govorici pa zelo hiter. Po izražanju mu jih nikdar ne bi prisodili samo osemnajst. Domen čez teden prebiva v Slomškovem domu v središču Celovca, ob koncih tedna (občasno) ali za daljše počitnice pa pride v rodni kraj. Čeprav Celovec ni daleč stran, tudi njegovi starši raje vidijo, da je čim več v prostoru, ki postaja njegov novi dom. Da se bo čim bolje prilagodil tamkajšnjemu kulturnemu okolju in čim prej osamosvojil, kot človek.
Drugačen šolski sistem, lažja zaposlitev. Seveda najprej pomislimo, da mu mora biti tam na tujem težko. Ne, napaka. Tam je z velikim veseljem. S ponosom razloži vse o njihovem drugačnem šolskem sistemu, večji resnosti pri učenju in tudi lažji zaposlitvi. Prav to je bil morda glavni razlog, zakaj se je za avstrijsko šolo odločil že njegov dobra tri leta starejši brat Damjan. Ta zdaj obiskuje prvi letnik državne univerze za gospodarstvo na Dunaju, ki velja za drugo najboljšo v Evropi, z izjemnim vpisom 7000 mladih, od katerih jih po precej težkih prvih izpitih ostane bore malo, vsaj po besedah Domna.
Domen nam tudi zaupa, da mu sestrična, ki obiskuje škofijsko gimnazijo v Ljubljani, kamor se vsakodnevno vozi, očita pomanjkanje družinskega sočutja. Nova napaka. Domen je prepričan, da se samo na tak zdrav način lahko mlad človek postavi na svoje noge in ne ostane na plečih svojih staršev, kar se pri nas še (pre)pogosto dogaja. »Tam imam veliko prijateljev, s katerimi govorim nemško. Sošolci mi govorijo, da sem včasih bolj avstrijski, kot so oni. Kadar pridem domov, pa spoznam, da že pozabljam slovenske izraze. Zato priznam, da nisem ne tu, ne tam.«
Dovolj je zabijanja časa v slovenski osnovni šoli! O tem, da se ni slabo učiti v Avstriji, je začel razmišljati njegov oče. V 90. letih prejšnjega stoletja je delal med puškarji v Borovljah. Tam je spoznal drugačno mišljenje Korošcev, obenem pa ima kolega iz Tržiča, ki uči na gimnaziji v Celovcu, in brata, ki celo raje živi »preko« kot tukaj. A pomemben je bil tudi Domnov starejši brat, ki je nekega dne, ko je končal sedmi razred, izjavil, da ima dovolj zabijanja časa v naši osnovni šoli. Želel si je šolanja s štirimi jeziki, šel v Avstrijo za teden dni in s pomočjo staršev svojo idejo tudi udejanjil. In ostal tam.
Na Koroškem so štiri dvojezične srednje šole. V Celovcu zvezna in realna gimnazija, prva usmerjena v naravoslovje in druga v latinščino, ter trgovska akademija, v Šentpetru pa še gospodarska. Ne glede na smer se vsi učenci učijo štiri jezike. Slovenščino, italijanščino, angleščino in seveda nemščino.
Dve leti je trajalo, da so me sprejeli medse. Domen, ki zdaj že sedem let živi in se uči v Avstriji, je na bratovo pobudo začel hoditi na tečaj nemščine, saj je prej ni znal. Sprejemne izpite je imel, ko je pri nas končal peti razred, star 11 let. »V Avstriji je sistem drugačen. Najprej te čaka ljudska štiriletna šola, pogosto so kar po vaseh. Sledi glavna, po štirih letih v njej pa se odločiš med poklicno, gimnazijo ali srednjo šolo. Tudi učitelji so malce bolj zadržani. Trajalo je dve leti, da so me oni in sošolci sprejeli medse. Veliko mi je pri tem sicer pomagal tudi brat, ki je bil na isti šoli, v letniku višje. Pouk poteka v nemščini. Po koncu podajanja snovi učitelji vprašajo, ali so vsi razumeli. Če kdo ni, snov povedo še v slovenščini. Že sredi pouka lahko dvigneš roko in izraziš željo po dodatni razjasnitvi učne snovi v slovenščini. To ne pomeni, da imaš privatnega učitelja, tu in tam lahko kdaj pa tudi pričakuješ in dobiš dodatno razlago kasneje, po pouku.«
Precej drugače je … Vse knjige je dobil zastonj. So nove in lahko jih obdrži. Dolžan je enkrat letno kupiti eno od knjig, vredno 19 evrov. To je tudi vse, kar ima stroškov z učnim programom. Drugače je z dijaškim domom. Dom Antona Slomška je plačljiv, relativno majhen, za 55 otrok. Enoposteljna soba stane 340, dvoposteljna 320 evrov. Dobiš vzgojitelja in štiri obroke na dan. Vzgojitelji v domu delujejo drugače kot pri nas, trdi Domen. So precej zahtevnejši. Skrbno spremljajo šolanje, pogosto bolj kot starši otrok. Če je kaj narobe, takoj pokličejo domov, brez milosti. Dom je last Mohorjeve družbe, ki ima podobne enote še v Mariboru in Celju. Dom je v isti stavbi kot šola, pet minut iz centra mesta. Učna ura traja 50 minut, vedno po dve uri skupaj, vmes imajo 10 minut odmora. Učenci ne menjavajo razredov, ampak se menjavajo učitelji. V razredu je 28 učencev. Imajo dve smeri, kulturno- športno ali pa IT (računalništvo). To obiskuje Domen. Realnega poslovnega modela se denimo učijo tudi tako, da operirajo s 1000 podjetji, si izmenjujejo ponudbe in obrazce, plačujejo račune in davke ...
