Medtem ko večina prebivalcev Slovenije o krizi še vedno najraje razpravlja in benti nad nesposobnimi politiki, so se je prebivalci Jesenic, železarskega mesta na Gorenjskem, lotili po svoje. Ko je dr. Ahmed Pašić 15. junija na facebooku objavil zapis in fotografije, kako je obnovil zanemarjen košarkarski koš, si verjetno tudi v sanjah ni predstavljal, kaj bo s tem sprožil. »Ljudem sem pokazal, kako malo je treba, da človek nekaj spremeni. Le 14 evrov in dve uri svojega časa sem dal.« Ker so se ljudje zelo dobro odzvali, je na facebooku še isti dan ustanovil skupino Ejga – za lepše Jesenice. »Najprej sem bil edini član, potem smo bili trije, pet, deset, danes nas je skoraj 2000. Naše gibanje se širi kot požar. Veliko ljudi je že prej podobno razmišljalo, nihče pa ni dal pobude.«
Košu so sledili zarjavele ograje in dotrajana igrala v vrtcih, pred začetkom evropskega prvenstva so se lotili obnove železniške postaje, pred kratkim so obnovili garažna vrata, ograjo in del zidu na šoli s prilagojenim programom. »Začeli smo z estetiko – polepšati naše mesto, zdaj gremo na vsebino. To pomeni organizacijo dogodkov, humanitarne akcije, dobrodelne dogodke, okrogle mize. Seveda pa bomo še vedno skrbeli, da bo naše mesto čim lepše.«
Pustil službo in se vrnil domov. Ahmed Pašić, doktor socialne antropologije, je pustil dobro plačano službo v Singapurju in se vrnil na Jesenice. »Moja žena je Singapurka. Šest let sem z družino živel tam. Imel sem službo in urejeno življenje. Čeprav je vse potekalo tako, kot mora, oni se zakonov držijo, krajo in korupcijo kaznujejo, plače so redne, nisem bil srečen. Vse je namreč usmerjeno v materializem. Če nimaš denarja, si nepomemben. Tudi mesto je lepo, brez grafitov, neurejenih fasad in vandalizma, hkrati pa brez duše. Tam sem samo vegetiral.« Ahmed je ženi že kmalu povedal, da si ne predstavlja, da bi do konca življenja živel v Singapurju. Želja po vrnitvi je bila tako močna, da si je zadnji dve leti v zvezek pisal, kaj bo počel, ko se vrne. Ena od prioritet je bila seveda služba. »Čeprav imam občutek, da je pri nas nemogoče priti do službe, sem še vedno optimist. Dokler je ne bom dobil, bomo živeli od prihrankov. Če jih bo zmanjkalo, se bomo prisiljeni spet preseliti na tuje. Žalosti me, ko vidim, kako Slovenija propada. Veliko sem hodil po svetu in vem, da imamo vse možnosti, da bi bili tako razvita država, kot je denimo Avstrija, smo pa na žalost vedno bolj podobni Kambodži. Res je škoda, da zaradi majhne skupine nesposobnežev trpi vsa država.« Zato se je odločil, da zadevo vzame v svoje roke. Prva skupna akcija je bila čistilna. Ljudje so prinesli metle, vreče za smeti, motike za odstranjevanje plevela in veliko dobre volje. Med delom so začele padati nove ideje. Sledile so nove akcije za lepšanje okolice. Ko sva se s fotografom pripeljala na Jesenice, sva najprej opazila pariško modre ograje. »Čeprav fasade na večini hiš ob glavni ulici razpadajo, prav te modre ograje simbolično sporočajo, da bodo enkrat prišle na vrsto tudi hiše za njimi. V naši skupini se že pogovarjamo, kako bi pomagali ljudem, ki nimajo denarja za obnovo.«
Vsi skupaj pri delu, neverjeten občutek! Ko se je Ahmed na železniški postaji poslavljal od prijateljev iz Singapurja, je na njihovih obrazih opazil zgroženost. »Ko smo stopili v avlo in na peron, me je postalo sram. Smrdelo je, vse je bilo uničeno. Grdi grafiti, smeti po peronih, razpokan asfalt, stara okna, blagajna za prodajo vozovnic kot koliba iz leta 1955. Najhujši pa je bil podhod do tretjega perona. Umazanija in grafiti, za povrh vsega je smrdelo po urinu. Najraje bi se pogreznil v zemljo, tako sram me je bilo.« Ko so se prijatelji odpeljali, je pisal na Slovenske železnice. Spomnil jih je, da se bo kmalu začelo evropsko prvenstvo v košarki in da je sramota, da obiskovalce pričakamo na tak način. »Dva dni kasneje sem prejel klic. Dogovorili smo se za sestanek. Nisem mogel verjeti, da so se tako hitro odzvali. Potem se je začelo bliskovito odvijati. V obnovo se je vključila še občina. Obljubili so, da bodo pred železniško postajo postavili nove klopi, smetnjake in cvetlična korita. Drugi konec tedna v avgustu pa smo pljunili v roke. Župan je brusil lesene stene, direktorica s SŽ je barvala ograjo, delavci so čistili vegetacijo na tirih, prostovoljci so brusili in lakirali vhodna vrata. Neverjeten občutek solidarnosti, aktivizma in pripadnosti. Bilo je prelepo. SŽ so v projekt vložile več kot 100.000 evrov. Treba je bilo namreč odstraniti grafite, plačati material za obnovo, vse na novo prepleskati in postaviti kamere. Za piko na i so prostovoljke poslikale podhod. Potnike zdaj namesto grafitov pričaka lepo porisana stena.«
